sreda, 23. april 2008

Kera in Šari
























Kera je mešanka z nemškim ovčarjem, stara približno 4 leta in je sterilizirana. Če imate doma psa, ki ga je potrebno vzgojiti in si želi družbe, je naša Kera odlična kombinacija. Svojega sostanovalca v zavetišču namreč vodi na sprehod in s sprehoda, skratka budno nadzira vsak njegov gib.

Šari je mešanček srednje rasti z daljšo dlako. Je prilagodljiv, nežen in komaj čaka, da bo zapustil zavetiščni boks in ga zamenjal s čisto pravim domom. Posvojen na daljavo!

Kera je res taka...pozorna, skrbna, kot ena mama. Vse ima pod kontrolo, obenem je pa še zelo prijazna in poslušna. Zna spremljati človeka, kot da bere misli. Taka delavna, marsikaj postori, he he. Jaz sem ji že po prvih petih minutah zaupala in na koncu samo ugotovila, da sem naredila prav. Super psička je.

Šari pa...ehhh, he he...s sprehoda sem prišla vsa popraskana in zadihana, zmatrana. Tudi Kera je rekla, da čudežev pa ne mora delat ;-)

V glavnem, jaz že en teden težim in sprašujem naokoli, če je Šari gluh ali slep ali kar oboje.
Pa se mi Saša samo smeji in pravi, da Šari se predvsem dela Francoza!!! On je pač tak, malo (oz. dosti) po svoje, boemski, kaj čmo. Umetnik. Se ga ne da do konca razumeti. Kaj šele, da bi ga človek utrujal s kakimi banalnostmi...

Komaj čakam, da ju še kdaj peljem...zdaj ko ne bom več tako zaskrbljena ;-)

nedelja, 20. april 2008

Mačja situacija v pasjem zavetišču
















Torej, zaenkrat se oddaja približno eno leto stara muca s tistim zanimivim kačjim progastim vzorcem. Je malo poredne sorte, saj nagaja mami muci in je zato priporočljivo, da čimprej najde novi dom, kjer bo nagajala...ljudem ;-)))

Sprva sem bila prepričana, da je to mamica tistim trem oranžnim kepicam, ampak Lonja pravi, da ni tako. Priznam, da ne vem niti, če je tista, ki "igra" mamo, tudi res mama...

Lonja...help! ;-)))

PS Ostale slikice si lahko pogledate tule:

http://lonjah.moj-album.com/album/11773002/

sobota, 19. april 2008

Rea in Piko

























Rea je mešanka z rotweilerjem, sterilizirana "gospa" v najboljših letih. Najdena je bila na smetišču, zato kar ni razumela, da ne bo nikoli več lačna in da se ji za hrano ni potrebno več boriti. Povsem zadovoljna bi bila na vašem vrtu. Posvojena na daljavo!

Piko. Zelo prijazen mešanec, srednje rasti, vodljiv in ubogljiv, bo vaš zvesti partner na vsakodnevnih dolgih sprehodih. Posvojen na daljavo!

Šele en sprehod je za nami, zato ju prav gotovo nisem še uspela spoznati. Sta pa oba izredno prijetna psa in sprehod z njima je bil nekaj posebnega, kot so nekaj posebnega vsi ti starejši psi.

Piko je en res simpatičen kuža, razigran, sproščen, neobremenjen. Pozoren, tako do človeka kot do svoje cimre. Se vidi, da živita v prijetnem sožitju.

Rea mi je bila zelo všeč, nekaj prijetnega izžarevajo te starejše psičke. V gozdu se je skoncentrirala na iskanje "primernega" prostora, ki ga je nazadnje našla ob dveh deblih...kar precej časa je namenila prekopavanju zemlje in se potem v tisto luknjo tudi ulegla. Takoj sem pomislila, da se mogoče zdravi. Najbrž je našla kako vitalnoenergijsko točko, kot bi temu rekli radiestezisti. Ko ji je bilo dovolj - po približno desetih, petnajstih minutah - je naglo skočila pokonci in jo mahnila proti domu. Moram jo še kdaj peljati tja...

Pasji varovanci v pričakovanju

Za kaj gre?
Sandra je prišla na idejo, da predstavi naše obalne zavetiščarje na strani Taček (v sklopu časopisa Večer), kamor lahko vsak pošlje fotografije živali, za katere se potem glasuje in zmagovalca kasneje tudi objavijo v Večeru. "Naj slikca" dobi poleg tega še bon za 15 eur.
Fajn bi bilo, da kateri od naših peskotov zmaga, a ne?! ;-) Še bolj fajn bi pa bilo, če se kdo zagleda v katero od teh mrcin in jo pride nemudoma iskat ;-)

Bodoče zvezde si lahko pogledate na tejle strani:
http://213.250.2.72/tacek/default.asp?kaj=18

(predstavljeni so bili v ponedeljek, 14. aprila, in v torek, 15. aprila)

Za ocenjevanje oz. glasovanje kliknete levo zgoraj zavihek Ocenjevanje :-)

petek, 18. april 2008

Za intermezzo




"Hja...kaj da rečem, da ne bo izpadlo preveč samovšečno?! ;-))) Ja, menda sem zelo lep, ampak zelo, res zelo...zato tudi ni potrebno, da vas skrbi zame, ker sem bil že zdavnaj posvojen...ampak menda sem tako zelo lep - aja, sorry, se že ponavljam?! - no, v glavnem, baje da me je škoda, da ostanem nekje arhiviran, in da me svet ne vidi.
Me mika, da bi k temu dodal še eno "malenkost"...da nisem samo najlepši, temveč tudi zelo prebrisan...pa ne vem, če bi prenesli...hi hi hi" ;-)))

"Khm, khm...bruh, bruh...tale pa res ne zna vicov pripovedovat!" ;-))))

nedelja, 13. april 2008

Trik - posvojen





Trik je naš suhec, najden v Dekanih. Je mlad kuža, suhljate postave na višjih nogicah. Je zelo prijazen, tudi z malim zadovoljen. Nedvomno bi postal vaš zvesti spremljevalec. Posvojen na daljavo!

Nekje sem že zapisala, da me je Trik v hipu očaral. Mogoče malo tudi zato, ker je tako podoben Loriju, tako po zunanjosti kot po karakterju. Ko Lorija ni zraven, rečem, da je Trik njegova boljša in popolnejša različica, he he.

Izredno srčen, prijeten, predvsem pa nežen. Nedvomno skromen, mogoče malo plašen. Ampak čisto malo. Verjetno je bil dosti bolj, ko je prišel v zavetišče. Da je suhljate postave na višjih nogicah...no, tu ga Lori "prekaša" ;-)

Kaj naj pravzaprav napišem o njem? Uživam vsakič, ko greva ven. Točno ve, koliko je pametno, da me posluša, da je sprehod čimbolj prijeten za oba. Zaupam mu. Popolnoma. Spada na (moj) seznam popolnih psov, ki so ta hip pripravljeni na novi dom. Brez kakega dolgotrajnega uvajanja, učenja, vadbe, filozofiranj, razmišljanj bi-ne bi.

No, če izpostavim eno razliko med njim in Lorijem...Lori je bolj samosvoj, neobremenjen, bo počakal, če zaenkrat pač ni pravega posvojitelja. Trik pa rabi človeka. Pa nočem s tem reči, da ga Loriju ne privoščim, daleč od tega.

Najnovejše fotografije iz albuma Gozdne vile:

Gaja in Kuža







Kuža je mešanec dobre srednje rasti z daljšo dlako, Gaja pa je mešanka z nemškim ovčarjem, večje rasti, sterilizirana. V azilskem boksu sta neločljiva partnerja, pozorna drug na drugega, skupaj jesta in skupaj ležita. Zmeraj sta skupaj v izpustu in na sprehodih, drug brez drugega ne moreta več živeti, saj sta res dolgo skupaj. Oba sta mirna, nežna in potrpežljiva, neizmerno hvaležna za vsako lepo besedo. Oba sta v najboljših letih.Ne bi ju radi ločevali, saj bi bila žalost pri obeh prevelika. V zavetišču sta že dolgo, predolgo….zaslužita si nov dom.

Končno sem našla čas tudi za njiju dva. In mi je žal, da si ga nisem vzela že prej. Na sprehodu smo se imeli res fino. Oba razigrana, sproščena, poskakujoča...čisto drugačna slika kot v boksu. Oba z neko posebno energijo, je imela prav Sheila. Če greš v boks k njima, te Gaja dobesedno objame. S prednjima tačkama se nasloni na tvoje roke in ti nepremično zre v oči. Hej, še nikoli se mi ni zdelo tako verjetno, da mi pes resnično nekaj govori. Kdove kaj mi je ona zadnjič povedala... Kuža bi najbrž vedel, he he. Ja, on te pa na začetku zgolj rahlo nezainteresirano ošvrkne s pogledom, ampak ker je Gaja tako prijazna gostiteljica, potem tudi on vstane in te pozdravi. Zunaj sta pa bila res enkratna. Vesela, razigrana, obenem pa tudi pozorna in poslušna. In predvsem nežna. Tudi Kuža ima en zelo lep pogled, ko odmakneš dlake in ga pobožaš. Fajn jima je bilo in to sta res z vso srčnostjo tudi pokazala. Zanimivo je tudi, kako je Kuža pozoren na vsak Gajin korak. Drugače je pa ona že posvojena, Kuža pa še ne. Tako da če te vrstice bere kdo, ki ga je pripravljen posvojiti na daljavo...zelo dobrodošel. Res. Ampak jaz jima še vedno želim pravi pravcati dom. Saj to ni tako nemogoče. Samo enkrat ju peljite na sprehod, pa boste razumeli, o čem govorim.

Lord


















Lord je mešanec z labradorcem, star približno 3 leta. Prijazen kuža, vodljiv, ki ima rad ljudi, razume se tudi z otroci, išče nov dom. Primeren za ograjeno dvorišče ali stanovanje, ne pa kmetijo.

On zelo pade v oči, s tistim svetlim kožuhom in temnimi očmi, ki te gledajo na en prav poseben način. No, zunaj je malo drugačen, he he. Vsaj zadnjič je bilo tako, ampak so bile neke vrste izredne razmere. Namreč, njegova cimra Ira je tudi šla maloprej na sprehod in očitno sva hodila po njenih sledeh, ker Lord je tako vlekel, da se še Spike lahko skrije pred njim ;-)
Pa še nekaj je bilo. En zajec nama je prečkal pot...ojojojoj...refleksi, že, refleksi, a kaj, ko ne moreš verjeti, kako močan lahko postane v hipu. No, za piko na i sva naletela še na enega poginulega krta, takoj zatem pa sva še Iro srečala. No, fino...kot da bi peljala tri naenkrat ;-)

Naj ga kdo posvoji, ker sprehodi z njim so prava dogodivščina ;-)

In še njegov album...
http://lonjah.moj-album.com/album/11554515/?os=11554853

Piro

















Piro je mešanček nižje rasti s poškodovanim levim očesom. Verjetno ga s tem že obsodim, na nek način. Ampak tako pač je. Tisti, ki ga bo vzel, ga verjetno ne bo vzel zaradi lepote, ampak bo najbrž kaj drugega videl na njem. Ali v njem. Meni se zdi izredno prijeten, nežen, prijazen. Se sicer zna zgoditi, da če je kdo preveč nemiren okoli njega ali če preveč skače ali ga nehote prestraši z neprave strani, da se lahko ustraši tudi sam. Nekako ga bolj vidim s kom starejšim kot pa z otroki. Jaz ga še nisem doživela prestrašenega ali nemirnega, pa sem ga če ničkolikokrat peljala ven. Je poslušen, zbran in resnično zna spremljati človeka. Nekako ga čuti. Se pa pri njem zazna neko vdanost, če bom rekla - vdanost v usodo - se bo mogoče slišalo pretirano, ampak res se mi tako zdi. Prav zato mu priželim dom. Želim si, da bi ga kdo prijetno presenetil. In posvojil.


Tu je še nekaj njegovih fotografij:

http://lonjah.moj-album.com/album/11442266/?os=11442281

četrtek, 10. april 2008

Dnevnik

Ponedeljek, 12. maja in torek, 13. maja

Ko se z nekom zmeniš, da se dobiš kar v zavetišču...ubiješ cel kup muh na en mah ;-))) Kot prvo ti ni treba doma pospravljat...če seveda spadaš v tisto kategorijo ljudi, ki ne slovi ravno po redoljubnosti in je vsakič panika, ko se kdo najavi ;-) Torej, pospravljanje odpade in s tem tudi čepenje v stanovanju medtem ko zunaj sije sonce - kar je že samo po sebi svojevrsten greh. Drugič - si na zraku in tudi drugemu omogočiš, da je na zraku - hmm, no, če odmislimo občasno nadišavljeno okolico smetišča. Zaslužen si tudi za to, da se upeha, sprosti, da ne občuti več službenega stresa...skratka, sočloveku si pomagal na najbolj naraven in zdrav način ;-) In seveda...peskoti se razgibajo, socializirajo, pokakajo kak grm in prevohajo kotičke, ki jim niso vsak dan dostopni...

Ergo, toplo priporočamo tak način druženja. Predlagajte ga tudi vašim znancem, prijateljem...celo za ne-prijatelje je uporaben ;-)...in za vse tiste, ki jim ne znate drugače namigniti, da jim kak sprehod verjetno ne bi škodil :-)

No, in med vsemi sprehodi, vdihi in izdihi, smehom, zaskrbljenostjo in vsem ostalim, kar spada zraven in kar je del vsakdanjika v zavetišču...so prišli tudi novopečeni posvojitelji Kire in jo odpeljali v nov dom. Meni so se zdeli zelo prijetni ljudje in sem prepričana, da gre pasja punca v prave roke. He he, no, malo je poredna in svojeglava (v tem času je mimogrede "zrihtala" marsikaterega samčka ;-) ), ampak obenem še dovolj mlada in učljiva, da sem prepričana, da se bodo sčasoma vse zmenili.
Srečno, Kira!!! :-)



Petek, 4. aprila in sobota, 5. aprila


Najprej bom napisala še nekaj o Vitu, ki ga že poznamo in ki je bil v soboto posvojen. Je sicer že v novem domu nekje na Štajerskem in se menda odlično počuti.

Vita sem peljala na kratek sprehod tako v petek kot v soboto, predvsem zato, da opravi svoje potrebe. In prav o tem bi rada pisala. Kako se včasih vse skupaj zreducira prav na to...še posebej, ko gre za kake poškodbe. Namreč, najprej je uriniral, ogromno časa, še posebej on, ki tega ni počel v boksu. Ko sva napravila naslednjih pet metrov je kakal, čez naslednjih deset je imel drisko, potem vetrove...in po vsem tem je tako zavzdihnil in se sprostil, da sem tisti trenutek samo čutila, da sem mu napravila res veliko uslugo. Saj če je ne bi jaz, bi pač nekdo drug...ampak hočem reči, da tisto jutro ni rabil nič drugega kot samo to, da si nekdo vzame čas zanj in potrpežljivo počaka, da opravi svoje najnujnejše potrebe. In potem se je samo še usedel na travnik, se z najmanj tretjino svoje teže naslonil name, ki sem stala poleg, dvignil pogled proti meni in...ehh, no, da ne bom patetična ;-) Potem se je hotel še popraskati, pa se ni mogel, ker ga je oviral ovratnik, in mi je rade volje prepustil, da sem jaz to opravila namesto njega.
No, tako nekako je tisto jutro izgledalo moje asistiranje pasjim potrebam. Priznam, da sem za hip ali dva, ko sem imela roko pri njegovem gobcu, pomislila, kako zlahka bi me taka mrcina lahko pomalicala, he he, no, vsaj roko. Zgleda pa, da njega to tisti hip ni prešinilo.

Sem res vesela zanj, da ima novi dom, svojega človeka in predvsem prostor, kjer bo lahko tekal.


No, v soboto ni bil posvojen samo Don Vito , ampak tudi Roxy, približno dve leti star mešanec večje rasti, posebne barve, nežnih in svetlih oči. Tako piše na društveni strani, žal ga nisem uspela predstaviti. Nič zato, samo da je srečen. Menda je res, pa še italijanski državljan je postal. :-)



Pod nujno moram povedati še nekaj o Boomerju. Njega tudi že poznamo, odštekan, posrečen, otročje razposajen še vedno. V boksu ima že celo zbirko posodic. Ampak kaj me je zadnjič prešinilo? Da mu bom enkrat za foro prinesla kak čevelj, da bo te posodice zamenjal za nekaj mehkejšega, ne. No, pa jo midva zadnjič spet mahneva na sprehod, ko se jaz spomnim, da bi iz avta vzela fotoaparat. In odprem prtljažnik, on se v trenutku s sprednjima tačkama povzpne na rob, zagrabi moj čevelj in si ga odnese k najbližjemu borovcu. Tako sem bila presenečena, obenem pa ne, ker sem to "sliko" že nekje videla...da sem se samo smejala. No, potem sem mu vseeno odvzela mojo lastnino, ker tisti čevelj res še ni bil namenjen za to. Tako da apeliram na kakega sprehajalca, da mu prinese kak čevelj za igračko. Pri vsej dobri volji nimam nobenega razpoložljivega. Edino ne vem, če igra potem kako vlogo tudi vonj ali ne.



Toliko zaenkrat. Je še marsikaj zanimivega, recimo koliko psov je navajenih skočiti v avto... Prav razvrstila sem jih že, na tiste, ki so se vozili na tleh pri sprednjem sedežu, na tiste, ki so bili navajeni sedeti zadaj in na tretje...v prtljažniku. Ne vem zakaj, ampak v takih momentih me vedno malo stisne pri srcu, ker takrat se res vidi, da je večina teh psov enkrat imela nek dom, nekega človeka...še celo vožnje. In zdaj so tu...

Konkretne ideje

...ki bi prispevale k še boljšemu počutju pasjih varovancev v zavetišču, k boljši organizaciji dela, k še bolj funkcionalnemu zavetišču, k večji povezanosti in sodelovanju med samim zavetiščem in naključnimi (ali rednimi) obiskovalci, k ...

Malo bomo pametovali, malo pretiravali, mogoče na trenutke odkrivali toplo vodo...včasih pa zgolj in samo sanja(ri)li :-)

Bom kar začela s predlogi...

1. Osebno najbolj od vsega navijam za nove IZPUSTE. Zakaj? Ker se mi zdijo osnovne potrebe psov najpomembnejša stvar...gibanje, še bolj pa lulanje in kakanje, so še vedno najpomembnejše potrebe. In nekateri psi to zadržujejo. In s kakim izpustom več se dosti hitreje zavrti "kolo jutranjega spuščanja psov in čiščenja boksov". Se pa zavedam, da je parcela verjetno "zakoličena" in da v okviru danih možnosti se bi lahko samo največji izpust prepolovilo. Kar je velik minus, se zavedam. Poleg tega je vse skupaj povezano tudi s stroški, mi je jasno.
In poleg tega...niti ni nujno, da imam prav. O tem prav gotovo največ vedo punce (s "puncami" mislim na vse ;-) ), ki so vsak dan v zavetišču.

2. Če malo preskakujem...recimo kako čimbolj vključiti obiskovalce v razmišljanje o raznih izboljšavah? Da se namontira en "NABIRALNIK" z naslovi oz. linki, kje vse se v tem virtualnem svetu pogovarjamo o psih? In da lahko v ta isti nabiralnik recimo vržejo tudi kako na listku napisano pohvalo ali pritožbo ali idejo? O tem sva včeraj razmišljali z Lonjo...

3. AKCIJE...čistilne, akcije zbiranja papirja...ostalo...in vse to združiti s piknikom, ki se menda zgodi vsako leto enkrat konec maja...ali raje organizirati posamezne akcije, neodvisne ena od druge, da se pritegne različna publika?

torek, 8. april 2008

Poskrbimo za okolico zavetišča

Tisti, ki pogosto obiskujemo zavetišče in ga imamo priliko doživeti ob različnih vremenskih razmerah, zelo dobro vemo, kako zgleda okolica zavetišča - ali bolje rečeno - okolica smetišča oz. glavnega zbirnega centra, ki je v bližini. Še posebej, ko je vetrovno. Takrat se plastične vrečke vrtinčijo v zraku in kasneje usedajo na bližnje grmovje in drevesa. Si predstavljate...cestni kanali in predvsem travniki polni plastike, tetrapakov, kosov bogve česa...črne vrečke, ki plapolajo visoko v zraku, zataknjene za najvišje veje dreves.
Tu in tam si sprehajalci, ko se srečamo, izmenjamo kako misel ali idejo o tem, kako bi se tega lotili. Prav gotovo so na prvem mestu komunalci, takoj za njimi pa mestna občina, okoliški prebivalci in vsi, ki tja prihajaj(m)o in se med sprehajanjem spotikaj(m)o ob raznorazne smeti, ki v naravi enostavno nimajo kaj početi.

Sprašujem se, kako dolga ali pa kako kratka je lahko ta "pot" od enega takega virtualnega zapisa do prave pravcate čistilne akcije, ki bi se v tem okolju - še to pomlad - lahko zgodila. Da se povežemo vsi zgoraj našteti in poskrbimo za to okolje, za katero nam BI MORALO biti mar...obenem pa mogoče marsikomu s takim povabilom še približamo samo zavetišče in pasje varovance, ki tam potrpežljivo čakajo na svoje nove posvojitelje.

Dobrodošli vsi s svojimi mnenji, idejami, predlogi, rešitvami...
Hvala :-)

http://www.danzemlje.si/

sreda, 2. april 2008

Yari




O Yariju, tem dolgodlakem nemškem ovčarju, ne vem nič. Ne poznam zgodovine in ne vem, kaj počne v zavetišču. Ga pa opazujem in čutim, da ni srečen. In da rabi dom. Pod nujno.
On je srečen zunaj. In zato je izven boksa čisto nekaj drugega kot noter. Ko ga človek takole opazuje skozi rešetke, ima občutek, da če bi bila "celica" večja, da bi samo hodil gor in dol in čakal, da se odprejo vrata.
Ne izkazuje ljubezni, ne maha z repom , ne skače od razposajenosti in veselja...to pride prav gotovo kasneje, s časom. Verjetno bo pokazal drugače. Zdaj zgolj čaka. Mogoče čaka nedelje, ko ga nekdo odpelje z avtom v svet in čez par uric pripelje nazaj. Ampak Yari pravi, da je to premalo. In da se je malo naveličal tega hrepenenja.
Rabi človeka, ki bo njegov. Ki se bo ukvarjal z njim...ga vozil na sprehode, se igral z njim, gradil medsebojno zaupanje, ga česal...
Samo naj čimprej pride...ta pravi človek zanj.

torek, 1. april 2008

Koliko % Slovencev oddaja psa?

Piše Sleepy

Oddam psa...

Ni skrivnost, da ne razumem (in nočem razumeti) oddajanja psov. Seveda to ne velja za tragične okoliščine, ki lahko prizadanejo kadarkoli kogarkoli. Tu mislim tiste, takorekoč vsakodnevne, oddaje zaradi selitev, pomanjkanja časa, menjave službe, premajhnega vrta…. Sem se šla malo poigrat z googlom in vpisala “oddam psa” ter označila išči po državi Slovenija. Dobila sem 7 strani zadedkov. Pa ne 7 strani oglasov, pač pa 7 strani Z oglasi “oddam psa”…. samo v Sloveniji. Kliknem enega izmed ponujenih linkov in preletim nekaj oglasov:- Oddam psa - dalmatinca, star 4 leta…. Oddamo ga zaradi pomanjkanja časa zanj…- Oddamo dva zelo prijazna psa -mešančka srednje rasti. Psička je stara 2 leti, njen mladič - pes pa 10 mesecev…. nam jih je težko puščati toliko časa same….- Oddam psa, pasme Aljaški malamut, zaradi pomanjkanja časa…- Zaradi pogoste odsotnosti od doma, oddamo dva prijazna odrasla psa mesancka vecje rasti…- ZARADI POMANJKANJA ČASA ODDAM PSICO MEŠANO Z LABRADORJEM….- Oddamo psa in psičko, zaradi selitve...

In tako lahko nadaljujem zelo dolgo…. in ne morem razumet. Smo res še vedno tako tolerantni do tega problema? Seveda ne, dokler gre za oglase neznancev - ko pa se to dogaja v naši bližini, našim znancem, sosedom… pa smo kar naenkrat polni razumevanja in opravičil. Oni (naši znanci torej) pa imajo res upravičen razlog za oddajo, čeprav smo načeloma (in načelno) proti takemu početju. In tako se začaran krog nadaljuje, število oglasov se povečuje, v zavetiščih pa tako in tako ni več prostora, da bi še koga kam stlačili. Včasih smo Slovenci prav neverjetno strpni…. žal pa se mi zdi, da na napačnih področjih.

Res je, da se človeku spremenijo življenski pogoji, res je, da nekateri tako zelo, da druge rešitve ni. Ampak oglasi zgoraj, in takih je hudo velika večina, ne pašejo v to kategorijo. Pa bi bila pripravljena vsaj tolerirati take in podobne oddaje, če bi zraven pasala obveza o dosmrtnem preživljanju. Če je nekdo že pripravljen prevzeti odgovornost za psa, ki ga ni vzgojil po lastnih željah in potrebah, bi si zaslužil za to vsaj povrnitev stroškov. Morda bi se pa čas lažje našel tudi za štirinožce, če bi v trenutku posvojitve nastala še obveza o dosmrtnem preživljanu. Me zelo zanima koliko oglasov zaradi pomanjkanja časa, selitev, menjave službe in podobnega bi še ostalo, če bi se mesečni prihodek zmanjšal za kakih 200 € (in to vsak mesec) na račun psa, s katerim sedaj nekdo drug preživlja čas. A bi se potem našel? Čas namreč.
Včasih mi je Amerika še posebno všeč. Predvsem takrat, ko znani osebnosti (morda pa le ni res, da je slavnim in bogatim dovoljeno vse) zasežejo pse, ki so aktivno sodelovali v prepovedanih pasjih bojih in še bolj takrat, ko lastniku naložijo plačilo stroškov rehabilitacije taistih psov.Tako se mi zdi edino prav in podobni ukrepi bi morali veljati tudi za običajno situirane zemljane. Če ti za psa po nekaj letih (ko si ga “oblikuješ” po svojih željah) zmanjka časa, mu sicer lahko poiščeš nov dom, ostanejo pa ti stroški njegovega preživljanja in zdravljenja.


http://bobi4ever.net/doglog/?cat=2