Ponedeljek, 12. maja in torek, 13. maja
Ko se z nekom zmeniš, da se dobiš kar v zavetišču...ubiješ cel kup muh na en mah ;-))) Kot prvo ti ni treba doma pospravljat...če seveda spadaš v tisto kategorijo ljudi, ki ne slovi ravno po redoljubnosti in je vsakič panika, ko se kdo najavi ;-) Torej, pospravljanje odpade in s tem tudi čepenje v stanovanju medtem ko zunaj sije sonce - kar je že samo po sebi svojevrsten greh. Drugič - si na zraku in tudi drugemu omogočiš, da je na zraku - hmm, no, če odmislimo občasno nadišavljeno okolico smetišča. Zaslužen si tudi za to, da se upeha, sprosti, da ne občuti več službenega stresa...skratka, sočloveku si pomagal na najbolj naraven in zdrav način ;-) In seveda...peskoti se razgibajo, socializirajo, pokakajo kak grm in prevohajo kotičke, ki jim niso vsak dan dostopni...
Ergo, toplo priporočamo tak način druženja. Predlagajte ga tudi vašim znancem, prijateljem...celo za ne-prijatelje je uporaben ;-)...in za vse tiste, ki jim ne znate drugače namigniti, da jim kak sprehod verjetno ne bi škodil :-)
No, in med vsemi sprehodi, vdihi in izdihi, smehom, zaskrbljenostjo in vsem ostalim, kar spada zraven in kar je del vsakdanjika v zavetišču...so prišli tudi novopečeni posvojitelji Kire in jo odpeljali v nov dom. Meni so se zdeli zelo prijetni ljudje in sem prepričana, da gre pasja punca v prave roke. He he, no, malo je poredna in svojeglava (v tem času je mimogrede "zrihtala" marsikaterega samčka ;-) ), ampak obenem še dovolj mlada in učljiva, da sem prepričana, da se bodo sčasoma vse zmenili.
Srečno, Kira!!! :-)
Petek, 4. aprila in sobota, 5. aprila
Najprej bom napisala še nekaj o Vitu, ki ga že poznamo in ki je bil v soboto posvojen. Je sicer že v novem domu nekje na Štajerskem in se menda odlično počuti.
Vita sem peljala na kratek sprehod tako v petek kot v soboto, predvsem zato, da opravi svoje potrebe. In prav o tem bi rada pisala. Kako se včasih vse skupaj zreducira prav na to...še posebej, ko gre za kake poškodbe. Namreč, najprej je uriniral, ogromno časa, še posebej on, ki tega ni počel v boksu. Ko sva napravila naslednjih pet metrov je kakal, čez naslednjih deset je imel drisko, potem vetrove...in po vsem tem je tako zavzdihnil in se sprostil, da sem tisti trenutek samo čutila, da sem mu napravila res veliko uslugo. Saj če je ne bi jaz, bi pač nekdo drug...ampak hočem reči, da tisto jutro ni rabil nič drugega kot samo to, da si nekdo vzame čas zanj in potrpežljivo počaka, da opravi svoje najnujnejše potrebe. In potem se je samo še usedel na travnik, se z najmanj tretjino svoje teže naslonil name, ki sem stala poleg, dvignil pogled proti meni in...ehh, no, da ne bom patetična ;-) Potem se je hotel še popraskati, pa se ni mogel, ker ga je oviral ovratnik, in mi je rade volje prepustil, da sem jaz to opravila namesto njega.
No, tako nekako je tisto jutro izgledalo moje asistiranje pasjim potrebam. Priznam, da sem za hip ali dva, ko sem imela roko pri njegovem gobcu, pomislila, kako zlahka bi me taka mrcina lahko pomalicala, he he, no, vsaj roko. Zgleda pa, da njega to tisti hip ni prešinilo.
Sem res vesela zanj, da ima novi dom, svojega človeka in predvsem prostor, kjer bo lahko tekal.
No, v soboto ni bil posvojen samo Don Vito , ampak tudi Roxy, približno dve leti star mešanec večje rasti, posebne barve, nežnih in svetlih oči. Tako piše na društveni strani, žal ga nisem uspela predstaviti. Nič zato, samo da je srečen. Menda je res, pa še italijanski državljan je postal. :-)
Vita sem peljala na kratek sprehod tako v petek kot v soboto, predvsem zato, da opravi svoje potrebe. In prav o tem bi rada pisala. Kako se včasih vse skupaj zreducira prav na to...še posebej, ko gre za kake poškodbe. Namreč, najprej je uriniral, ogromno časa, še posebej on, ki tega ni počel v boksu. Ko sva napravila naslednjih pet metrov je kakal, čez naslednjih deset je imel drisko, potem vetrove...in po vsem tem je tako zavzdihnil in se sprostil, da sem tisti trenutek samo čutila, da sem mu napravila res veliko uslugo. Saj če je ne bi jaz, bi pač nekdo drug...ampak hočem reči, da tisto jutro ni rabil nič drugega kot samo to, da si nekdo vzame čas zanj in potrpežljivo počaka, da opravi svoje najnujnejše potrebe. In potem se je samo še usedel na travnik, se z najmanj tretjino svoje teže naslonil name, ki sem stala poleg, dvignil pogled proti meni in...ehh, no, da ne bom patetična ;-) Potem se je hotel še popraskati, pa se ni mogel, ker ga je oviral ovratnik, in mi je rade volje prepustil, da sem jaz to opravila namesto njega.
No, tako nekako je tisto jutro izgledalo moje asistiranje pasjim potrebam. Priznam, da sem za hip ali dva, ko sem imela roko pri njegovem gobcu, pomislila, kako zlahka bi me taka mrcina lahko pomalicala, he he, no, vsaj roko. Zgleda pa, da njega to tisti hip ni prešinilo.
Sem res vesela zanj, da ima novi dom, svojega človeka in predvsem prostor, kjer bo lahko tekal.
No, v soboto ni bil posvojen samo Don Vito , ampak tudi Roxy, približno dve leti star mešanec večje rasti, posebne barve, nežnih in svetlih oči. Tako piše na društveni strani, žal ga nisem uspela predstaviti. Nič zato, samo da je srečen. Menda je res, pa še italijanski državljan je postal. :-)
Pod nujno moram povedati še nekaj o Boomerju. Njega tudi že poznamo, odštekan, posrečen, otročje razposajen še vedno. V boksu ima že celo zbirko posodic. Ampak kaj me je zadnjič prešinilo? Da mu bom enkrat za foro prinesla kak čevelj, da bo te posodice zamenjal za nekaj mehkejšega, ne. No, pa jo midva zadnjič spet mahneva na sprehod, ko se jaz spomnim, da bi iz avta vzela fotoaparat. In odprem prtljažnik, on se v trenutku s sprednjima tačkama povzpne na rob, zagrabi moj čevelj in si ga odnese k najbližjemu borovcu. Tako sem bila presenečena, obenem pa ne, ker sem to "sliko" že nekje videla...da sem se samo smejala. No, potem sem mu vseeno odvzela mojo lastnino, ker tisti čevelj res še ni bil namenjen za to. Tako da apeliram na kakega sprehajalca, da mu prinese kak čevelj za igračko. Pri vsej dobri volji nimam nobenega razpoložljivega. Edino ne vem, če igra potem kako vlogo tudi vonj ali ne.
Toliko zaenkrat. Je še marsikaj zanimivega, recimo koliko psov je navajenih skočiti v avto... Prav razvrstila sem jih že, na tiste, ki so se vozili na tleh pri sprednjem sedežu, na tiste, ki so bili navajeni sedeti zadaj in na tretje...v prtljažniku. Ne vem zakaj, ampak v takih momentih me vedno malo stisne pri srcu, ker takrat se res vidi, da je večina teh psov enkrat imela nek dom, nekega človeka...še celo vožnje. In zdaj so tu...
