Lucky

O njem so napisali: Je ostal brez doma, ko so lastniki izgubili njivo. Je bolj sramežljive narave, saj se verjetno niso veliko ukvarjali z njim. Je dober čuvaj, ko pridobi zaupanje v človeka, pa zna biti tudi nežen prijatelj.

Res je nežen in zelo prijeten. Eno mirnost izžareva. Še posebej, ko je zunaj.

Ko odpreš vrata njegove rezidence - on namreč ni v boksu...predvsem zato, ker ne mara biti v boksu - to razume kot povabilo na sprehod, kaj pa drugega. Če ne pohitiš, tudi zalaja in gre proti tebi. In tisti prvi trenutek se res instinktivno umakneš. Če se pa še malo obiraš oz. imaš kaj za postoriti v njegovem domovanju, mu greš pa že malo na živce ;-) Verjetno mu ni logično, da pride nekdo k njemu in se ne ukvarja z njim ali pa ga ne takoj pripne na povodec. Zadnjič sem se iz take situacije rešila tako, da sem mu začela zelo prijazno prigovarjati in ga crkljati z besedami. Ampak je vseeno priporočljivo, da se čimprej zapusti rezidenco. Skupaj :-)

Res mu želim dom, družino, sprehode. In to čimprej.

Včasih se zgodi, da ga kak nepričakovan zvok prestraši ali pa če hodiš za njim in se spotakneš, recimo.

Ima še eno posebnost. Pri večini psov je treba uporabiti kar precej moči, ko greš mimo vseh boksov oz. psov. Z enimi se pozdravljajo, na druge lajajo, na tretje renčijo, z nekaterimi bi se pa takoj zravsali. Lucky pa ne. On gre ob zidu, rahlo poskakajoč...no, tako zgleda, ker mu tista njegova lepa dlaka tako simpatično valovi, glava je rahlo privzdignjena in greva mirno mimo. Ostalim se pa meša, he he he.

Dati mu je treba občutek varnosti in ga ne priganjati. Mu prisluhniti.

Riki - posvojen

Samec, mešanec z nemškim ovčarjem, najden v Sečovljah, išče topel dom. Prijazen, ima rad sprehode, vendar je nezdružljiv z drugimi psi. Vesel bo življenja na ograjenem dvorišču ali stanovanju z rednimi sprehodi in ljudmi, ki mu bodo nudili veliko ljubezni.

Tega, da je nezdružljiv z drugimi psi, pa moram priznati, da nisem opazila.

Drugače sta pa že Snežni in Sheila povedala bistvo.

Izredno prijeten pes, prijazen, poslušen, pozoren in nežen tudi on. In pravi čuvaj...

Kaj naj človek še pove o njem? Naj našteje vse najboljše lastnosti nemških ovčarjev? Jih ima :-)

Pa še lep je ;-) Bolj kot na fotografijah.

V boksu ravno tako nežen, prijazen in zelo potrpežljiv.

Sploh ne vem, kako je lahko pristal v zavetišču.

Spike

Je par let čuval zelenjavo na njivi, zdaj pa nimajo več časa zanj. Izgubil je že tisti skromni dom, ki ga je imel. Počasi se socializira, navadil se je ljudi in drugih psov, saj mu je bilo vse to tuje. Obožuje dolge sprehode. Zaslužil bi si dobre lastnike in pravi dom.

S tem opisom si človek marsikaj razloži.

Ne vem pa, zakaj ni nihče napisal besedo - dominanten ;-)

Ko mu nekaj ne paše (in to se zgodi pogostokrat), zagrabi povodec in ga ne spusti več. Ampak povodec ne zagrabi na tak igriv način kot recimo Lori, temveč zelo resno. Že dvakrat sva uprizorila pravo predstavo za mimoidoče. No, njim je bilo zabavno in zanimivo, ampak jaz

sem čutila, da se Spike niti malo ne igra. Prvič mi je nekdo pomagal, a sva ga vseeno odpeljala samo še do zavetišča, drugič sem spustila povodec, ker sva bila blizu glavnih vrat in sem ocenila, da ne bo šel daleč. Je izredno močan.

Spike mi je vzbudil kompleks in bom najverjetneje šla v pasjo šolo. Za začetek kar sama, he he.

Zadnjič sem se sama sebi zdela že strašansko pametna, ker sem povezala dva povodca skupaj. Najprej tistega kovinskega, ki se je držal njegove ovratnice, potem pa še običajnega, ki je "pripadal" meni. To pa zato, ker Spike ves čas budno spremlja človeka in ga nenehno opazuje. To, kar jaz počnem z drugimi psi, on počne z mano. In ta mrcina takoj začuti, ko koncentracija za hip popusti, in takrat zagrabi.

Ma enkrat se bova že zmenila, da je dovolj en običajen povodec ;-)

PS Menda ima en moški (ga ne poznam), ki ga je zadnjič sprehajal, čisto drugačno mnenje o njem. Zelo pozitivno, saj ga je opisal kot prijaznega, mirnega, poslušnega psa... Khm khm.

PS 2 Fotografije so pa z enega idealnega sprehoda. In res je užival, ko se je valjal po tleh in kasneje tudi grickal travo. Ko sva pa prišla v zavetišče in sva morala napraviti še en "giro", ker je bila tisti dan taka gužva, da njegov boks še ni bil pripravljen...se je pa zgodba s povodcem ponovila.

Kori

Naj kdo opiše Korija, prosim ;-)

Tistega svežega nedeljskega jutra, ko so nastajale te fotografije, je bil prijeten, srčen, umirjen, v rahlo meditativnem stanju :-)

Zdelo se je kot da je vajen poziranja..."bo v redu ta položaj? A se obrnem tako, da ujameva pravo svetlobo? Kaj ti misliš, je boljši levi ali desni profil? Še od spredaj? Ok. Oči sicer niso tako vpadljive, ker sem ves črn, vem to, ja, bova pa nekako poudarila druge prednosti. Ta trava v ozadju je super, se zazna ta kontrast? Pa ti obvladaš sploh ta posel? No, v glavnem, poskušaj me ujeti tako, da bom zgledal večji. In preden jih boš objavila, lepo prosim, najprej k meni po avtorizacijo. Glih vsak amater me pa res ne bo predstavljal javnosti..."

...in oba zadovoljna sta jo počasi mahnila nazaj proti zavetišču.

Naslednjič? čisto druga zgodba. Nemiren v boksu, nemiren zunaj. Najprej sva poskušala levo, pa nekaj ni štimalo. Potem še desno, lulat, kakat...še par 100 metrov in mu je bilo dovolj. Gremo nazaj, hitro hitro! "Le kdo bi ga razumel", sem si mislila. "Le kdo bi jo razumel", si je mislil.