Boomer - posvojen

Ali Bumer, mogoče.

No, jaz se moram najprej opravičiti, tako Boomerju kot Bumerju ;-), ker slike so res grozne. Kot prvo niso ujele njegove razposajenosti, njegovih nagajivih očk in lumpastega pogleda. Poleg tega je pa tudi tista dodatna oprema zdaj že popolnoma odveč. Namreč, v tački je imel en tujek, zadeva se je zagnojila, bil je tudi pri veterinarju...no, zdaj je pa že skoraj spet "stari" Boomer. Ki je mimogrede mlad.

"To je pa naš otrok", je zadnjič ena rekla zanj. In res je to pravšnja beseda.

On je kuža na vzmet, he he. Najprej se zašprinta, potem začne z zadnjima tacama brcati nazaj, potem skoči z mesta kak meter in pol visoko, se v zraku obrne za 180 stopinj, v naslednjem hipu pade dobesedno na trebuh, s prednjima tacama skorajda objame čevlje, najprej s pogledom, potem pa...no, do tu ponavadi prideva, ker jaz preventivno rečem Ne!. Za vsak slučaj. Ne vem točno, kakšne namene skriva. In niti nisem prepričana, da bi jih rada razkrila, he he.

V boksu ves čas nemiren, poskakajoč, s prazno posodico v gobčku. Vedno. Zadnjič je ni spustil vse do glavnih vrat. Zgleda, da ima eno ekstra samo za te potrebe.

Če bom kdaj klošarila, bom definitivno njega vzela kot pomagača ;-) Človeka res prime, da bi kaj prispeval v to njegovo pušico (tudi puščico, darilnico, škrabico...po SSKJ). Collection plate :-)

Ken

Ken. Če se ne motim, ni tako dolgo v zavetišču. Tudi star ni, kar bi mu mogoče kdo pomotoma prisodil zaradi šarmantne sive bradice.

Je samo še eden od premnogih psov, za katere lastniki nimajo ne časa ne volje ne potrpljenja. Kaj šele ljubezni.

Menda je tudi on čuval solato na njivi. Potem pa ni bil več "dober" niti za to.

Bom še preverila, ker enostavno ni nikoli toliko časa, da bi lahko klepetali o njih in si pripovedovali njihove življenske zgodbe.

Meni je izredno simpatičen, deluje zelo veselo, razposajeno, energično in dobrodušno. En tak velik veseljakec, ki nič ne komplicira in še manj jamra.

Prejšnji teden se je žal poškodoval, tako da trenutno ima eno šivano rano na tački in tisti neroden plastičen ovratnik, da se ne liže. Fotografije so pa nastale že pred tem dogodkom.

Moram povedati, da sem to rano tudi videla, ko je bila še odprta. Zelo grda reč. In nihče ne ve, kako se je to zgodilo. Zato bi na tem mestu apelirala na vse sprehajalce, da ko (če) se zgodi kako ravsanje med psi, ko so na odprtem, da to tudi kasneje povedo "zaposlenim", ker bodo s tem naredili dvojno uslugo - tako psom kot tistim, ki zanje skrbijo, saj bodo oboroženi s kako informacijo več.

No, Ken vse te težave stoično prenaša in ostaja "smeško" še dalje. Kolegica je zadnjič povedala, da ga je tudi veterinar pohvalil in dodal, da se mu spet potrjuje mnenje, da so zavetiščarji čisto drugačni od ostalih psov. Bolj pogumni, bolj pridni, bolj mirni, ne tečnarijo. Razvajenost in pomehkuženost - le kaj je to?! :-)

Človek se prav sprosti, ko pelje njega na sprehod. Nekaj pozitivnega izžareva.

Torej, kdo ga vzame? ;-)

A ne bi enkrat za spremembo preskočili tisto faza uvajanja in navajanja še ene pasje duše na zavetiščno okolje?!