Včasih gre mogoče samo za to, da je bil nekdo pač prvi, ki si ga spoznal in potem imaš vsakič, ko greš mimo njegovega boksa, občutek, da te spremljajo njegove oči, da ga enostavno moraš pozdraviti, kot bi pozdravil kakega prijatelja, ki ga srečaš na ulici. Čeprav mogoče sploh ni tako.
Na straneh zavetišča so o njem napisali takole: Kuža, dobre srednje rasti, dominantne narave, ki potrebuje človeka z izkušnjami na področju vzgoje psov. Njegovi brezvestni lastniki so ga zapustili kar na bližnjem smetišču. Prestrašen in shiran do kosti, je zavetišče sprejel za svoj novi dom in nas za svoje prijatelje.
Bi se kar strinjala. Še dobro, da sem njegov opis prebrala kasneje, ko sva se že malo "prevohala", saj bi me ta javna potrditev njegove dominantnosti lahko celo blokirala. Na nek način je res bolje pristopiti k njim popolnoma neobremenjeno. Biti oborožen zgolj s srčnostjo in z željo napraviti nekaj dobrega zanje.
Neznanje in neizkušenost kot prednost. Hmm, no, tega ni treba vzeti tako dobesedno.
Njegova "dominantnost" se začne v boksu, ko ga pripneš za povodec, nadaljuje po hodniku do prvih vrat, ko "oblaja" Žaka (in Žak njega, seveda) in po stopnicah, ko prevzame kar sam povodec in te odpelje do glavnih vrat...ker se pač mudi, logično. Le kdo ga ne bi razumel?!
Ampak dominantnosti bi lahko rekli tudi drugače - neizmerna želja po svobodi, prostranosti, osredotočenosti na čisto pasje zadeve, ki jih mi homo sapiensi (celo 2x sapiensi) ne razumemo čisto vedno.
No, nadaljevanje je pa odvisno predvsem od telesne pripravljenosti sprehajalca. Zaželjeni so maratonci, šprinterji...no, vsaj rekreativni tekači ;-) Obenem je potrebna tudi določena doza potrpežljivosti, vztrajnosti in spretnosti, da se to pasjo dušo spravi na nivo normalnega premikanja. Se pa v vsakem primeru mudi, saj je treba povohati vsak grm, drevo, šop trave, kakec...in označiti, seveda. In ko si sam pri sebi rečeš, ok, menda ja ne bomo komplicirali in omejevali tega tekača, naj se razlaufa...in ko poskušaš vsaj približno ujeti njegov ritem, se ta pasja mrcina nenadoma ustavi, tebe pa odnese daleč naprej, če imaš kolikor toliko dobre reflekse in mu želiš prihraniti kak hud trk.
Skratka, tudi delček mazohizma je v tem odnosu, he he. Dominantnosti ni več. Na trenutke se mi zdi, da me je celo vesel in da se zna na kakem travniku tudi umiriti in skupaj z mano zreti tja nekam v daljavo in razmišljati.
Ja, pravzaprav bi ga lahko opisala kot samostojnega, neodvisnega, ki se ne pretirano obremenjuje z ljudmi. Kar je zanj celo neke vrste plus v tej situaciji. Opažam pa to pri marsikaterem psu, kar je po svoje logično...kot prvo so večino časa zaprti, kot drugo pa se mimo njih sprehodi toliko različnih ljudi. Vsak dan novi obrazi, oni so pa še vedno tam.
Za konec tega opisa bi rekla samo še nekaj - kar bom verjetno še dostikrat ponovila tudi pri drugih - namreč, da si resnično želim, da bi čimprej našel nekoga, ki bi ga sprejel točno takega kot je, ker je enkraten kuža. Ali drugače povedano - želim si, da bi mogoče celo s pomočjo tega bloga ali pa kake druge strani, kjer so predstavljeni psi z obalnega zavetišča, nekdo zagledal sliko, se vanj "zaljubil", prišel na obisk z namenom, da ga spozna, in ga odpeljal lepšemu življenju naproti. Ker si res zasluži. Kot vsak, nenazadnje.
