O Yariju, tem dolgodlakem nemškem ovčarju, ne vem nič. Ne poznam zgodovine in ne vem, kaj počne v zavetišču. Ga pa opazujem in čutim, da ni srečen. In da rabi dom. Pod nujno.
On je srečen zunaj. In zato je izven boksa čisto nekaj drugega kot noter. Ko ga človek takole opazuje skozi rešetke, ima občutek, da če bi bila "celica" večja, da bi samo hodil gor in dol in čakal, da se odprejo vrata.
Ne izkazuje ljubezni, ne maha z repom , ne skače od razposajenosti in veselja...to pride prav gotovo kasneje, s časom. Verjetno bo pokazal drugače. Zdaj zgolj čaka. Mogoče čaka nedelje, ko ga nekdo odpelje z avtom v svet in čez par uric pripelje nazaj. Ampak Yari pravi, da je to premalo. In da se je malo naveličal tega hrepenenja.
Rabi človeka, ki bo njegov. Ki se bo ukvarjal z njim...ga vozil na sprehode, se igral z njim, gradil medsebojno zaupanje, ga česal...
Samo naj čimprej pride...ta pravi človek zanj.
5 komentarjev:
Yarijeve velike in globoke črne očke :)
Res ne moreš mimo njih ...
1.slika:Ponižno prosim.
2.slika:Zvestoba do groba.
Ne vem...glede tiste ponižnosti.
Včasih se mi zdi kot neke vrste strah. Mogoče izvira iz preteklosti. Samo ugibam.
Zelo rada bi srečala Yarija enkrat kasneje, ko bo posvojen, ko bo srečen, ko bo 100% zaupal...in predvsem, ko se bo dokončno sprostil.
Danes sva se tudi z Yarijem kokala. Ful je skakal po boksu, pa dvignil se je in nastavljal čohanju :)))
Pri Yariju odkrivam njegovo nežnejšo plat, ki se skriva za tistim prvim vtisom, ki ga ponavadi daje...
Objavite komentar