Musashi išče dom

Musashi (prvi v vrsti) je 3 leta star črno-bel vlečni pes, ki je bil še do nedavnega član ene najboljših slovenskih vpreg. Ker počasi izgublja veselje za delo v vpregi, predvsem pa je med potovanji in tekmami stalno v stresu, se je njegov vodnik odločil, da mu poišče nov dom.
Ima okoli 25 kg, je nežen, poln veselja do gibanja, prijazen do ljudi (tudi do otrok), dobro pa se razume tudi z drugimi psi. Navajen je bivanja na prostem, ni pa čuvaj. Je zdrav in redno cepljen.
Če ste mu pripravljeni nuditi nov dom ali potrebujete dodatne informacije, pokličite na:
040 346 685 (Nuša) ali 041 395 602 (Primož)
oz. pišite na:
drustvo.hepis@gmail.com

In še dobrodošlica HEPIS-u - Društvu študentov veterine za zaščito živali :-)

Več o njih na tem naslovu:
http://www.student-info.net/index.php/vf/novice/ID/12369

Buco

Samec, bull mix, kastriran, star nekaj več kot 1 leto, ki ga lastnica ni mogla več imeti. Navajen življenja v stanovanju, potrebuje lastnika z izkušnjami, saj se mora nekaterih stvari še naučiti. Posvojen na daljavo!

Posvojen na daljavo ne pomeni, da se ga ne sme konkretno in zares posvojiti ;-)

Lonja je o njem napisala: "Buco:)) Njega se jaz sploh nisem upala ven peljat, dokler ga ni vzel kolega in smo pogruntali, da je zunaj to prav kulski pes....Če mu ne posvečaš pozornosti, začne gristi štrik, drugače je pa to šolan kuža:)) In za bonbončke naredi vse...in te nenehno gleda in posluša...in če smo pošteni, se mi zdi, da Buco največ razume....in tudi posluša kar mu govoriš. Se mi pa zdi, da gre le malokrat ven, tako da če imaš kdaj kaj ekstra časa, je on prvi, ki se priporoča:) Samo en konkreten povodec, ne fleksija, ker ga bo v sekundi pregriznil. Se mi je pa zadnjič tako zasmilil, revček, je ležal ves žalosten v boksu s prekrizanimi prvimi tačkami in tistimi rdečimi učki, ker ga je punca zapustila...tista njegova Pika je bila pa tud full fajn :)

Najnovejše slikice Bucota in njegove nove punce Pegi :-)...by Lonja:

http://lonjah.moj-album.com/album/11442431/

Vito - posvojen

Je približno 2 leti star samec rottweiler. Vodljiv, poslušen, vajen življenja v stanovanju, je nezdružljiv z drugimi domačimi živalmi. Išče nov dom, ljudi z izkušnjami na pasjem področju, ki se bodo z njim ukvarjali in ga imeli radi.

Tisti, ki so ga že sprehajali, pravijo, da je Vito res zelo poslušen pes - bivši lastnik ga je marsikaj naučil in tudi vlece ne, razen po klancu navzdol :-) Je pa treba biti malo bolj pozoren ob srečanju z drugimi psi ali kakimi drugimi živalmi.

Ko greš mimo njegovega boksa, ga definitivno ne moreš spregledati. Je res ena impozantna, lepa pasja mrcina :-)

Vito je tisti, ki ne lula v boksu, in si zato prisluži ekstra izhode. Kdor zna, pač zna ;-)

Nas je pa sedem (7) :-)

Ojla! Mi se tudi oddajamo, mešančki, 5 fantov, 2 punci. Stari smo malenkost več kot dva meseca. Imamo podobne zahteve kot primorski kolegi ;-) (glejte dva prispevka nazaj).

Pokličete pa lahko na mobitel št. 041/ 347 452, na katerem se vam bo oglasila gospa Anica...ali pa številko 04/ 252 75 75. Nahajamo se v okolici Cerkelj na Gorenjskem.

Pa pa

Das - posvojen

Samec pitbull, star približno 1 leto in 3 mesece, išče nov dom. Prijazen do ljudi. Potrebuje nekoga z izkušnjami na pasjem področju in ki mu bo nudil veliko ljubezni. Primeren za življenje v stanovanju z rednimi sprehodi.

Das je lubico (še eden ;-) od Lonje, ki pravi o njem, da bi se samo čohal - sploh če pride k njemu v boks, je ves iz sebe od sreče in ne ve kako bi ji ves zlezel v naročje :-) Zunaj je povsem neproblematičen, ne vleče in posluša - sicer ne zna še nobenega ukaza, tako da mu je treba malo bolj dopovedati, kaj se hoče od njega, ampak ti pa zato nameni vso možno pozornost :)) V zavetišče ni prišel v ravno idealnem stanju, tudi precej shujšan , zdaj je pa že mnogo bolje in se tudi že redi, ker mu ena skrbna osebica pridno kuha in skrbi za to, da se mu rebra ne vidijo več.

Najnovejše fotografije z nedeljskega izleta (6. aprila) v mondeni Portorož ;-) Lonja ostaja skromno zadržana, ampak itak slikce povedo vse: Das v avtu, Das preizkuša novo deko za pse (pravzaprav kupljeno nalašč zanj), Das in panorama, Dasu se smeji, Das na trdnih tleh, Das na tratici, Das brez povodca!...Das je definitivno užival in že proučuje koledar ;-)))

http://www.moj-album.com/album/11623390/?os=11623857

Mi smo godni za nove avanture. Kaj pa vi? ;-)

Smo trije nadebudneži, dovolj stari, da jo mahnemo v svet, novim dogodivščinam naproti. Seveda želimo le najboljše za nas...torej, če povzamemo: dvonožce, ki zaslužijo dovolj, da ne bomo lačni, ki imajo kolikor toliko spodobno domovanje, nekaj časa za skrb, malo potrpežljivosti in nekaj energije na začetku, da se privadimo eden na drugega...in seveda, da čutijo ljubezen do živali, še posebej do psov. Saj nismo tako strašansko zahtevni, a ne, da ne?!

Mi se bomo pa potrudili, da ne bomo lulali in kakali vsepovsod (ampak to je tudi od vas odvisno, z rednimi izhodi bi dvonožci imeli dosti manj težav...mimogrede, tudi sami s sabo bi imeli manj težav), pa copate bomo tudi poskušali pustiti pri miru. Poudarek je na besedi - poskušali. Ni nam v interesu povzročati ekstra veterinarske stroške, ampak tudi to je deloma odvisno od vas.

No, tako, to bi bilo na kratko vse. Zgodbo o naši mamici si lahko preberete na spodnjem linku. Seveda smo tudi inteligentni in imamo svoje mnenje o raznih verigah, premajhnih pesjakih in podobnih mučilnih napravah.

http://bobi4ever.net/doglog/?p=50#comments

Vabljeni k ogledu naših fotografij, premisleku in v primeru, da smo vam všeč, se lahko dogovorimo za srečanje, da vidimo, če ste tudi vi všeč nam, hi hi hi oz. hov hov hov. Dve samički in en samček. Kdo je kdo? ;-)

Se vidimo, a ne?!

Timi

Timi je izgubil dom zaradi selitve lastnika. Star je približno 2 leti in pol, mešanec med škotskim ovčarjem in bull-om. Je vodljiv, s psi pomanjkljivo socializiran, do ljudi pa prijeten pes, primeren za skrbnika z izkušnjami in občutkom za pse. Njegovo življenje ni bilo pravljično, zato potrebuje fer vodnika, ki mu bo lahko zaupal. Je zelo miren in čist pes, zato bi si želeli, da bi lahko živel v stanovanju oz. hiši, kjer nanj ne bi lajali mimoidoči psi, saj je rad v bližini svojega človeka, kjer se počuti varno.

Timija ne poznam "osebno", zaenkrat ga samo opazujem. Vem pa, da gre premalokrat na sprehod...tako kot vsi večji psi, ki vzbujajo določeno strahospoštovanje.
Za naslednjič je na spisku...koliko jih je že?! ;-)

Lonja pravi, da je na sprehodu izredno prijeten in vodljiv pes.

Je pa Timija opisala Sleepy na svojem blogu.
Glej spodnji link, 5. opis po vrsti z naslovom Timi - humorist z žalostnimi učki:
http://bobi4ever.net/doglog/?cat=4

Najnovejše slikce iz Lonjinega albuma (19. aprila):

http://lonjah.moj-album.com/album/11442335/

Pasji varovanci skozi objektiv

Obljubljene slike, pravi Lonja:

http://lonjah.moj-album.com/

Pravice živali - z malo besedami

Plakati o pravicah živali in vegetarijanstvu (na spodnjem linku):

http://www.osvoboditev-zivali.org/index.php?arhv=10862

Mali

Mali je leto in pol star pitbull, ki išče dom. Je zelo energičen, zato potrebuje nekoga, ki se bo z njim veliko ukvarjal in sprehajal. Primeren za življenje v stanovanju in za ljudi z izkušnjami na pasjem področju. Mali je kastriran.

Mali je tudi lubi od Lonje ;-)..."tak cukerček, ki eno minuto skače in naslednjo že lezi zraven tebe...ko mu reces sedi, se uleze:)) Ful se rad boza in je nasploh kar se mene tiče eden najbolj neproblematičnih psov tam:)) Vsaj zdej odkar je kastriran in mu je malo popustila njegova hiperaktivnost:)) ...in ne razumem kako je lahko tak srček v zavetišču že pol leta...no pa sej za vse ostale isto velja..."

"Zadnjič sva mela skupaj zuni Dasa in Malija in sta brez problema skupaj - dobr, nisva jih glih pustila, da skaceta skupaj, ampak sta se vohala in hodila en za drugim prov brez problemov....."

Data

Samec, star dve leti, mešanec med nemškim ovčarjem in dobermanom, išče nov dom. Velik, prijazen pes, ki je rad aktiven, potrebuje nekoga, ki bo zanj imel dovolj časa in ljubezni.

Ja, Data je "lubico" od Lonje ;-) Njen največji srček. Največji v vseh pomenih, he he.

"Data je največji otroček tam okoli, sicer ogromen otroček, ampak je res ko en mladiček....u boksu bi se pa itak samo čohu:) "

To zadnje je edino, kar lahko potrdim. Zadnjič sem ugotovila, da lahko tudi stegnem roko skozi rešetke proti njemu in da ne bom ostala brez roke. In da ga začnem cartati, je on zaprosil, ko me je opazoval, kolikokrat sem šla že mimo njega...in jaz nič. Potem se je pa samo še nastavljal...malo levo stran, malo desno, pa pri ušesih, pa gor, pa dol...res cartek. Ko ga tako vidiš v boksu...se samo meni zdi največji pes tam?...ali pa ko je v formi in se v skoku odbije od stene...enkrat, dvakrat, trikrat, in vsakič se še obrne v zraku...uff.

Za naslednjič ga imam v načrtu, ampak itak se nam ni treba sekirat, ker bo Lonja kmalu vzela dva pitbula, Malija in Dasa, in Dato tudi...ko napravi bajto ;-)

Na sprehodu menda tudi on vleče, ampak to poglavje smo že jemali ;-)...to počnejo samo zato, ker se jim mudi vse prevohat.

Pol se itak umiri, pravi Lonja, in se pride mal čohat in tko...."je pa tak otroček in se rajsi ne zacni igrat z njim, ker začne skakat in grickat - kar pri njegovi tezi ni glih najbolj fajn...je pa navdusen nad vsemi psi in bi bil najbolj vesel, če bi dubu enga za igrat se:)) "

Disco lies

Moby

http://www.vimeo.com/748560

Kaj moram napraviti, da me boš vzel?

Lucky

O njem so napisali: Je ostal brez doma, ko so lastniki izgubili njivo. Je bolj sramežljive narave, saj se verjetno niso veliko ukvarjali z njim. Je dober čuvaj, ko pridobi zaupanje v človeka, pa zna biti tudi nežen prijatelj.

Res je nežen in zelo prijeten. Eno mirnost izžareva. Še posebej, ko je zunaj.

Ko odpreš vrata njegove rezidence - on namreč ni v boksu...predvsem zato, ker ne mara biti v boksu - to razume kot povabilo na sprehod, kaj pa drugega. Če ne pohitiš, tudi zalaja in gre proti tebi. In tisti prvi trenutek se res instinktivno umakneš. Če se pa še malo obiraš oz. imaš kaj za postoriti v njegovem domovanju, mu greš pa že malo na živce ;-) Verjetno mu ni logično, da pride nekdo k njemu in se ne ukvarja z njim ali pa ga ne takoj pripne na povodec. Zadnjič sem se iz take situacije rešila tako, da sem mu začela zelo prijazno prigovarjati in ga crkljati z besedami. Ampak je vseeno priporočljivo, da se čimprej zapusti rezidenco. Skupaj :-)

Res mu želim dom, družino, sprehode. In to čimprej.

Včasih se zgodi, da ga kak nepričakovan zvok prestraši ali pa če hodiš za njim in se spotakneš, recimo.

Ima še eno posebnost. Pri večini psov je treba uporabiti kar precej moči, ko greš mimo vseh boksov oz. psov. Z enimi se pozdravljajo, na druge lajajo, na tretje renčijo, z nekaterimi bi se pa takoj zravsali. Lucky pa ne. On gre ob zidu, rahlo poskakajoč...no, tako zgleda, ker mu tista njegova lepa dlaka tako simpatično valovi, glava je rahlo privzdignjena in greva mirno mimo. Ostalim se pa meša, he he he.

Dati mu je treba občutek varnosti in ga ne priganjati. Mu prisluhniti.

Riki - posvojen

Samec, mešanec z nemškim ovčarjem, najden v Sečovljah, išče topel dom. Prijazen, ima rad sprehode, vendar je nezdružljiv z drugimi psi. Vesel bo življenja na ograjenem dvorišču ali stanovanju z rednimi sprehodi in ljudmi, ki mu bodo nudili veliko ljubezni.

Tega, da je nezdružljiv z drugimi psi, pa moram priznati, da nisem opazila.

Drugače sta pa že Snežni in Sheila povedala bistvo.

Izredno prijeten pes, prijazen, poslušen, pozoren in nežen tudi on. In pravi čuvaj...

Kaj naj človek še pove o njem? Naj našteje vse najboljše lastnosti nemških ovčarjev? Jih ima :-)

Pa še lep je ;-) Bolj kot na fotografijah.

V boksu ravno tako nežen, prijazen in zelo potrpežljiv.

Sploh ne vem, kako je lahko pristal v zavetišču.

Spike

Je par let čuval zelenjavo na njivi, zdaj pa nimajo več časa zanj. Izgubil je že tisti skromni dom, ki ga je imel. Počasi se socializira, navadil se je ljudi in drugih psov, saj mu je bilo vse to tuje. Obožuje dolge sprehode. Zaslužil bi si dobre lastnike in pravi dom.

S tem opisom si človek marsikaj razloži.

Ne vem pa, zakaj ni nihče napisal besedo - dominanten ;-)

Ko mu nekaj ne paše (in to se zgodi pogostokrat), zagrabi povodec in ga ne spusti več. Ampak povodec ne zagrabi na tak igriv način kot recimo Lori, temveč zelo resno. Že dvakrat sva uprizorila pravo predstavo za mimoidoče. No, njim je bilo zabavno in zanimivo, ampak jaz

sem čutila, da se Spike niti malo ne igra. Prvič mi je nekdo pomagal, a sva ga vseeno odpeljala samo še do zavetišča, drugič sem spustila povodec, ker sva bila blizu glavnih vrat in sem ocenila, da ne bo šel daleč. Je izredno močan.

Spike mi je vzbudil kompleks in bom najverjetneje šla v pasjo šolo. Za začetek kar sama, he he.

Zadnjič sem se sama sebi zdela že strašansko pametna, ker sem povezala dva povodca skupaj. Najprej tistega kovinskega, ki se je držal njegove ovratnice, potem pa še običajnega, ki je "pripadal" meni. To pa zato, ker Spike ves čas budno spremlja človeka in ga nenehno opazuje. To, kar jaz počnem z drugimi psi, on počne z mano. In ta mrcina takoj začuti, ko koncentracija za hip popusti, in takrat zagrabi.

Ma enkrat se bova že zmenila, da je dovolj en običajen povodec ;-)

PS Menda ima en moški (ga ne poznam), ki ga je zadnjič sprehajal, čisto drugačno mnenje o njem. Zelo pozitivno, saj ga je opisal kot prijaznega, mirnega, poslušnega psa... Khm khm.

PS 2 Fotografije so pa z enega idealnega sprehoda. In res je užival, ko se je valjal po tleh in kasneje tudi grickal travo. Ko sva pa prišla v zavetišče in sva morala napraviti še en "giro", ker je bila tisti dan taka gužva, da njegov boks še ni bil pripravljen...se je pa zgodba s povodcem ponovila.

Kori

Naj kdo opiše Korija, prosim ;-)

Tistega svežega nedeljskega jutra, ko so nastajale te fotografije, je bil prijeten, srčen, umirjen, v rahlo meditativnem stanju :-)

Zdelo se je kot da je vajen poziranja..."bo v redu ta položaj? A se obrnem tako, da ujameva pravo svetlobo? Kaj ti misliš, je boljši levi ali desni profil? Še od spredaj? Ok. Oči sicer niso tako vpadljive, ker sem ves črn, vem to, ja, bova pa nekako poudarila druge prednosti. Ta trava v ozadju je super, se zazna ta kontrast? Pa ti obvladaš sploh ta posel? No, v glavnem, poskušaj me ujeti tako, da bom zgledal večji. In preden jih boš objavila, lepo prosim, najprej k meni po avtorizacijo. Glih vsak amater me pa res ne bo predstavljal javnosti..."

...in oba zadovoljna sta jo počasi mahnila nazaj proti zavetišču.

Naslednjič? čisto druga zgodba. Nemiren v boksu, nemiren zunaj. Najprej sva poskušala levo, pa nekaj ni štimalo. Potem še desno, lulat, kakat...še par 100 metrov in mu je bilo dovolj. Gremo nazaj, hitro hitro! "Le kdo bi ga razumel", sem si mislila. "Le kdo bi jo razumel", si je mislil.

Snif

O Snifu so v Društvu napisali tole: Je pitbul, ki so ga privezali kar na mrežo zavetišča. Ves preplašen je čakal na rešitelja. Karakterno dominanten pes, ki ne mara drugih samcev. Primeren za lastnika z izkušnjami. Je kastriran.

Da je karakterno dominanten pes, ki ne mara drugih samcev, drži ;-) Je pa res, da zunaj nisva srečala še nobenega, da bi preverila, če je kakšna razlika med obnašanjem v zavetiščnem okolju in tistem onkraj ograje.

Da je primeren za lastnika z izkušnjami, nisem vedela, se je pa čutilo, ja, he he.

Vendar, v njegov zagovor moram povedati, da je s človekom prav prijeten in topel. V nedeljo je bil ravno sprehod z njim najdaljši. Enostavno zato, ker sem pozabila na čas. Na začetku rahel tek, potem pa potepanje po gozdu in na koncu Juhej! odkrijeva velike šope trave, ki je več kot očitno zelo teknila. Bilo je takorekoč idilično...on se je pasel, jaz sem ga fotkala. Te slike zgoraj so pa malo starejše, ko se ni in ni hotel zazreti v objektiv. Pa tudi ozadje se čisto staplja z njegovimi barvami.

Meni je Snif všeč. Ko začutim psa, da se umiri, da ubere korak s človekom, da se nekaj pretaka...tedaj se mi res zazdi, da sta si dve bitji (pa čeprav pripadnika različnih vrst) nekaj izmenjali.

Rabi človeka. Mogoče res samo enega.

Boomer - posvojen

Ali Bumer, mogoče.

No, jaz se moram najprej opravičiti, tako Boomerju kot Bumerju ;-), ker slike so res grozne. Kot prvo niso ujele njegove razposajenosti, njegovih nagajivih očk in lumpastega pogleda. Poleg tega je pa tudi tista dodatna oprema zdaj že popolnoma odveč. Namreč, v tački je imel en tujek, zadeva se je zagnojila, bil je tudi pri veterinarju...no, zdaj je pa že skoraj spet "stari" Boomer. Ki je mimogrede mlad.

"To je pa naš otrok", je zadnjič ena rekla zanj. In res je to pravšnja beseda.

On je kuža na vzmet, he he. Najprej se zašprinta, potem začne z zadnjima tacama brcati nazaj, potem skoči z mesta kak meter in pol visoko, se v zraku obrne za 180 stopinj, v naslednjem hipu pade dobesedno na trebuh, s prednjima tacama skorajda objame čevlje, najprej s pogledom, potem pa...no, do tu ponavadi prideva, ker jaz preventivno rečem Ne!. Za vsak slučaj. Ne vem točno, kakšne namene skriva. In niti nisem prepričana, da bi jih rada razkrila, he he.

V boksu ves čas nemiren, poskakajoč, s prazno posodico v gobčku. Vedno. Zadnjič je ni spustil vse do glavnih vrat. Zgleda, da ima eno ekstra samo za te potrebe.

Če bom kdaj klošarila, bom definitivno njega vzela kot pomagača ;-) Človeka res prime, da bi kaj prispeval v to njegovo pušico (tudi puščico, darilnico, škrabico...po SSKJ). Collection plate :-)

Ken

Ken. Če se ne motim, ni tako dolgo v zavetišču. Tudi star ni, kar bi mu mogoče kdo pomotoma prisodil zaradi šarmantne sive bradice.

Je samo še eden od premnogih psov, za katere lastniki nimajo ne časa ne volje ne potrpljenja. Kaj šele ljubezni.

Menda je tudi on čuval solato na njivi. Potem pa ni bil več "dober" niti za to.

Bom še preverila, ker enostavno ni nikoli toliko časa, da bi lahko klepetali o njih in si pripovedovali njihove življenske zgodbe.

Meni je izredno simpatičen, deluje zelo veselo, razposajeno, energično in dobrodušno. En tak velik veseljakec, ki nič ne komplicira in še manj jamra.

Prejšnji teden se je žal poškodoval, tako da trenutno ima eno šivano rano na tački in tisti neroden plastičen ovratnik, da se ne liže. Fotografije so pa nastale že pred tem dogodkom.

Moram povedati, da sem to rano tudi videla, ko je bila še odprta. Zelo grda reč. In nihče ne ve, kako se je to zgodilo. Zato bi na tem mestu apelirala na vse sprehajalce, da ko (če) se zgodi kako ravsanje med psi, ko so na odprtem, da to tudi kasneje povedo "zaposlenim", ker bodo s tem naredili dvojno uslugo - tako psom kot tistim, ki zanje skrbijo, saj bodo oboroženi s kako informacijo več.

No, Ken vse te težave stoično prenaša in ostaja "smeško" še dalje. Kolegica je zadnjič povedala, da ga je tudi veterinar pohvalil in dodal, da se mu spet potrjuje mnenje, da so zavetiščarji čisto drugačni od ostalih psov. Bolj pogumni, bolj pridni, bolj mirni, ne tečnarijo. Razvajenost in pomehkuženost - le kaj je to?! :-)

Človek se prav sprosti, ko pelje njega na sprehod. Nekaj pozitivnega izžareva.

Torej, kdo ga vzame? ;-)

A ne bi enkrat za spremembo preskočili tisto faza uvajanja in navajanja še ene pasje duše na zavetiščno okolje?!

Žak - je že našel svoj novi dom :-)

Žak. Kultiviran pes, je nekdo (ravno tako sprehajalec in obenem tudi posvojitelj) enkrat pripomnil, ko naju (ga) je srečal na cesti.

Žak je prvi na mojem seznamu tistih, ki bi jim pod nujno privoščila novi dom. Čeprav si ga vsak želi, ampak on je drugačen v tem smislu, da je kar nekaj let preživel v družini, v hiši. Zgodbe ne bi opisovala, se mu pa vidi - v očeh, v pogledu, v načinu spoprijateljevanja, v umirjenem čakanju v boksu - da te nežno in proseče nagovarja, da odpreš vrata, ga pobožaš in odpelješ v naravo. Še bolje pa domov.

Se spomnim ene gospe iz Ljubljane, kako se je zagledala vanj. Tudi po sprehodu se kar ni mogla ločiti od njega. Joj, kako sem si želela, da bi izrazila željo, da ga vzame. Mislim, da bi bila res prava zanj. In on zanjo.

Prijazen, ljubeč, navajen življenja z ljudmi, pozna osnovne ukaze (mogoče ve še več, pa jaz ne vem, he he), močne konstitucije, rabi gibanje...se pa tudi usede poleg tebe in te prizanesljivo pogleda, ko ti srce razbija in loviš sapo ob vseh teh energičnih fantih. Mogoče ti v mislih celo reče - no, no, saj lahko tudi jaz malo počivam, če ne moreš več.

Podnajemniki iz Sv. Antona

...ali namesto dobrodošlice.



Pozdravljen, naključni obiskovalec oz. obiskovalka, povabljenec/povabljenka, iskalec/iskalka...česarkoli že.

Ta blog bi se mogoče res enkrat zgodil, mogoče drugače poimenovan, oblikovan, mogoče s čisto drugačno vsebino.

Ampak zgodil se je vzgib, sprožil željo po akciji ali reakciji...in blog se bo dogajal sproti. Zaenkrat skoraj brez neke vnaprej zamišljene sheme, v prvih korakih zgolj z željo, da se mogoče lažje in prej srečajo (ali najdejo) pasji varovanci iz obalnega zavetišča in njihovi potencialni posvojitelji.

Sama sem jih začela obiskovati v letošnjem januarju, se v tem času pobliže spoznala s problematiko t.i. zavetiščarjev in v želji, da se za te zavržene pasje duše, ki niso nikomur nič žalega storile, kvečjemu bile komu v napoto, najdejo novi domovi...odprla tudi ta blog.

Ker se tudi drugače že nekaj let zanimam za tematike, ki so povezane z odnosom človek-žival in z živalskimi pravicami, bo prav gotovo tekla beseda tudi o tem.

Pa še o čem.


No, pa začnimo :-)

Lori

Naj bo on prvi. Nekdo pač mora biti, a ne?! Pa ni samo to. Priznam, da ga čisto vsakič odpeljem vsaj malo ven. Tako se ponavadi zgodi, pravijo. Skoraj vsakomur. V enega se pač malo bolj zagledaš, zasede eno posebno mesto...

Včasih gre mogoče samo za to, da je bil nekdo pač prvi, ki si ga spoznal in potem imaš vsakič, ko greš mimo njegovega boksa, občutek, da te spremljajo njegove oči, da ga enostavno moraš pozdraviti, kot bi pozdravil kakega prijatelja, ki ga srečaš na ulici. Čeprav mogoče sploh ni tako.

Na straneh zavetišča so o njem napisali takole: Kuža, dobre srednje rasti, dominantne narave, ki potrebuje človeka z izkušnjami na področju vzgoje psov. Njegovi brezvestni lastniki so ga zapustili kar na bližnjem smetišču. Prestrašen in shiran do kosti, je zavetišče sprejel za svoj novi dom in nas za svoje prijatelje.

Bi se kar strinjala. Še dobro, da sem njegov opis prebrala kasneje, ko sva se že malo "prevohala", saj bi me ta javna potrditev njegove dominantnosti lahko celo blokirala. Na nek način je res bolje pristopiti k njim popolnoma neobremenjeno. Biti oborožen zgolj s srčnostjo in z željo napraviti nekaj dobrega zanje.
Neznanje in neizkušenost kot prednost. Hmm, no, tega ni treba vzeti tako dobesedno.

Njegova "dominantnost" se začne v boksu, ko ga pripneš za povodec, nadaljuje po hodniku do prvih vrat, ko "oblaja" Žaka (in Žak njega, seveda) in po stopnicah, ko prevzame kar sam povodec in te odpelje do glavnih vrat...ker se pač mudi, logično. Le kdo ga ne bi razumel?!
Ampak dominantnosti bi lahko rekli tudi drugače - neizmerna želja po svobodi, prostranosti, osredotočenosti na čisto pasje zadeve, ki jih mi homo sapiensi (celo 2x sapiensi) ne razumemo čisto vedno.

No, nadaljevanje je pa odvisno predvsem od telesne pripravljenosti sprehajalca. Zaželjeni so maratonci, šprinterji...no, vsaj rekreativni tekači ;-) Obenem je potrebna tudi določena doza potrpežljivosti, vztrajnosti in spretnosti, da se to pasjo dušo spravi na nivo normalnega premikanja. Se pa v vsakem primeru mudi, saj je treba povohati vsak grm, drevo, šop trave, kakec...in označiti, seveda. In ko si sam pri sebi rečeš, ok, menda ja ne bomo komplicirali in omejevali tega tekača, naj se razlaufa...in ko poskušaš vsaj približno ujeti njegov ritem, se ta pasja mrcina nenadoma ustavi, tebe pa odnese daleč naprej, če imaš kolikor toliko dobre reflekse in mu želiš prihraniti kak hud trk.

Skratka, tudi delček mazohizma je v tem odnosu, he he. Dominantnosti ni več. Na trenutke se mi zdi, da me je celo vesel in da se zna na kakem travniku tudi umiriti in skupaj z mano zreti tja nekam v daljavo in razmišljati.

Ja, pravzaprav bi ga lahko opisala kot samostojnega, neodvisnega, ki se ne pretirano obremenjuje z ljudmi. Kar je zanj celo neke vrste plus v tej situaciji. Opažam pa to pri marsikaterem psu, kar je po svoje logično...kot prvo so večino časa zaprti, kot drugo pa se mimo njih sprehodi toliko različnih ljudi. Vsak dan novi obrazi, oni so pa še vedno tam.

Za konec tega opisa bi rekla samo še nekaj - kar bom verjetno še dostikrat ponovila tudi pri drugih - namreč, da si resnično želim, da bi čimprej našel nekoga, ki bi ga sprejel točno takega kot je, ker je enkraten kuža. Ali drugače povedano - želim si, da bi mogoče celo s pomočjo tega bloga ali pa kake druge strani, kjer so predstavljeni psi z obalnega zavetišča, nekdo zagledal sliko, se vanj "zaljubil", prišel na obisk z namenom, da ga spozna, in ga odpeljal lepšemu življenju naproti. Ker si res zasluži. Kot vsak, nenazadnje.