Žak. Kultiviran pes, je nekdo (ravno tako sprehajalec in obenem tudi posvojitelj) enkrat pripomnil, ko naju (ga) je srečal na cesti.
Žak je prvi na mojem seznamu tistih, ki bi jim pod nujno privoščila novi dom. Čeprav si ga vsak želi, ampak on je drugačen v tem smislu, da je kar nekaj let preživel v družini, v hiši. Zgodbe ne bi opisovala, se mu pa vidi - v očeh, v pogledu, v načinu spoprijateljevanja, v umirjenem čakanju v boksu - da te nežno in proseče nagovarja, da odpreš vrata, ga pobožaš in odpelješ v naravo. Še bolje pa domov.
Se spomnim ene gospe iz Ljubljane, kako se je zagledala vanj. Tudi po sprehodu se kar ni mogla ločiti od njega. Joj, kako sem si želela, da bi izrazila željo, da ga vzame. Mislim, da bi bila res prava zanj. In on zanjo.
Prijazen, ljubeč, navajen življenja z ljudmi, pozna osnovne ukaze (mogoče ve še več, pa jaz ne vem, he he), močne konstitucije, rabi gibanje...se pa tudi usede poleg tebe in te prizanesljivo pogleda, ko ti srce razbija in loviš sapo ob vseh teh energičnih fantih. Mogoče ti v mislih celo reče - no, no, saj lahko tudi jaz malo počivam, če ne moreš več.
