Kuža je mešanec dobre srednje rasti z daljšo dlako, Gaja pa je mešanka z nemškim ovčarjem, večje rasti, sterilizirana. V azilskem boksu sta neločljiva partnerja, pozorna drug na drugega, skupaj jesta in skupaj ležita. Zmeraj sta skupaj v izpustu in na sprehodih, drug brez drugega ne moreta več živeti, saj sta res dolgo skupaj. Oba sta mirna, nežna in potrpežljiva, neizmerno hvaležna za vsako lepo besedo. Oba sta v najboljših letih.Ne bi ju radi ločevali, saj bi bila žalost pri obeh prevelika. V zavetišču sta že dolgo, predolgo….zaslužita si nov dom.
Končno sem našla čas tudi za njiju dva. In mi je žal, da si ga nisem vzela že prej. Na sprehodu smo se imeli res fino. Oba razigrana, sproščena, poskakujoča...čisto drugačna slika kot v boksu. Oba z neko posebno energijo, je imela prav Sheila. Če greš v boks k njima, te Gaja dobesedno objame. S prednjima tačkama se nasloni na tvoje roke in ti nepremično zre v oči. Hej, še nikoli se mi ni zdelo tako verjetno, da mi pes resnično nekaj govori. Kdove kaj mi je ona zadnjič povedala... Kuža bi najbrž vedel, he he. Ja, on te pa na začetku zgolj rahlo nezainteresirano ošvrkne s pogledom, ampak ker je Gaja tako prijazna gostiteljica, potem tudi on vstane in te pozdravi. Zunaj sta pa bila res enkratna. Vesela, razigrana, obenem pa tudi pozorna in poslušna. In predvsem nežna. Tudi Kuža ima en zelo lep pogled, ko odmakneš dlake in ga pobožaš. Fajn jima je bilo in to sta res z vso srčnostjo tudi pokazala. Zanimivo je tudi, kako je Kuža pozoren na vsak Gajin korak. Drugače je pa ona že posvojena, Kuža pa še ne. Tako da če te vrstice bere kdo, ki ga je pripravljen posvojiti na daljavo...zelo dobrodošel. Res. Ampak jaz jima še vedno želim pravi pravcati dom. Saj to ni tako nemogoče. Samo enkrat ju peljite na sprehod, pa boste razumeli, o čem govorim.
Končno sem našla čas tudi za njiju dva. In mi je žal, da si ga nisem vzela že prej. Na sprehodu smo se imeli res fino. Oba razigrana, sproščena, poskakujoča...čisto drugačna slika kot v boksu. Oba z neko posebno energijo, je imela prav Sheila. Če greš v boks k njima, te Gaja dobesedno objame. S prednjima tačkama se nasloni na tvoje roke in ti nepremično zre v oči. Hej, še nikoli se mi ni zdelo tako verjetno, da mi pes resnično nekaj govori. Kdove kaj mi je ona zadnjič povedala... Kuža bi najbrž vedel, he he. Ja, on te pa na začetku zgolj rahlo nezainteresirano ošvrkne s pogledom, ampak ker je Gaja tako prijazna gostiteljica, potem tudi on vstane in te pozdravi. Zunaj sta pa bila res enkratna. Vesela, razigrana, obenem pa tudi pozorna in poslušna. In predvsem nežna. Tudi Kuža ima en zelo lep pogled, ko odmakneš dlake in ga pobožaš. Fajn jima je bilo in to sta res z vso srčnostjo tudi pokazala. Zanimivo je tudi, kako je Kuža pozoren na vsak Gajin korak. Drugače je pa ona že posvojena, Kuža pa še ne. Tako da če te vrstice bere kdo, ki ga je pripravljen posvojiti na daljavo...zelo dobrodošel. Res. Ampak jaz jima še vedno želim pravi pravcati dom. Saj to ni tako nemogoče. Samo enkrat ju peljite na sprehod, pa boste razumeli, o čem govorim.
3 komentarji:
Gaja in Kuža...Kuža in Gaja...sta takorekoč eno. Če govorimo o življenju v sožitju sta prav ona dva poosebitev tega.
Zastonj govoriti, da ne razumem kako ju ljudje lahko spregledajo, vedno znova, že leta...in ta tečejo, ona dva pa še vedno upata. Včasih se mi zazdi, da niti ne upata več, ampak sta se sprijaznila in sta hvaležna za vsak obrok, sprehod, pogled ter dotik. Takrat najbolj zaboli. Zaslužita si več, veliko več...zaslužita si čisto svoj dom in človeka, ki jima bo svojo naklonjenost izkazoval vsaj dan za dnem. Za njiju sem prepričana, da bi vsakemu lahko polepšala vsakdan. Pa saj si vsi zaslužijo svoj pravi dom, ampak mogoče je res, da imajo taki veterani prav posebno mesto v našem srcu ravno zardi njihovih zgodb in tega kar smo dali in dajemo skupaj skozi. Jaz nisem izgubila upanja, da je nekje nekdo, ki si želi dva, ravno taka pesjana in srčno upam, da se hitro srečajo.
In še nekaj besed o parčku. Njun boks je kot škatlica, vedno čist, urejen. Nikoli se ne podelata notri, potrpežljivo vedno počakata na izpust in to nikoli ne izsiljujeta. Veliko časa prespita, ko gresta ven sta nadvse zadovoljna in si rada vzameta čas. Pa vendar sta takoj pri ograji, ko ju pokličeš. Ravno, brez odzivanja na lajež drugih psov zavijeta v svoj domek, takrat rada počakata, da ju pocartaš. Gaja se ponavadi dvigne na zadnje tace, Kuža pa zraven stoji in maha z repkom. Delavka v azilu mi je tudi povedala, da en drugega očistita travnih "ježkov" (tisti travni sadeži, ki se radi zavozlajo v dlaki), počasi, potrpežljivo kot le onadva znata. Zlata sta.
Uau kako lepo si to napisala...no obe sta lepo napisali:) jima moram nujno posvetiti nekaj pozornosti v soboto:) Sta res posebna srčka tole....
Saša je res super tole napisala :-) Ko sem brala, se mi je zgodilo podobno kot na dobrodelnem koncertu, ko smo poslušali tiste enkratne glasbenike in pevce, v ozadju, na platnu so se pa vrstili tako živi pogledi teh naših pasjih varovancev...en cmok v grlu...
Objavite komentar