Včasih gre mogoče samo za to, da je bil nekdo pač prvi, ki si ga spoznal in potem imaš vsakič, ko greš mimo njegovega boksa, občutek, da te spremljajo njegove oči, da ga enostavno moraš pozdraviti, kot bi pozdravil kakega prijatelja, ki ga srečaš na ulici. Čeprav mogoče sploh ni tako.
Na straneh zavetišča so o njem napisali takole: Kuža, dobre srednje rasti, dominantne narave, ki potrebuje človeka z izkušnjami na področju vzgoje psov. Njegovi brezvestni lastniki so ga zapustili kar na bližnjem smetišču. Prestrašen in shiran do kosti, je zavetišče sprejel za svoj novi dom in nas za svoje prijatelje.
Bi se kar strinjala. Še dobro, da sem njegov opis prebrala kasneje, ko sva se že malo "prevohala", saj bi me ta javna potrditev njegove dominantnosti lahko celo blokirala. Na nek način je res bolje pristopiti k njim popolnoma neobremenjeno. Biti oborožen zgolj s srčnostjo in z željo napraviti nekaj dobrega zanje.
Neznanje in neizkušenost kot prednost. Hmm, no, tega ni treba vzeti tako dobesedno.
Njegova "dominantnost" se začne v boksu, ko ga pripneš za povodec, nadaljuje po hodniku do prvih vrat, ko "oblaja" Žaka (in Žak njega, seveda) in po stopnicah, ko prevzame kar sam povodec in te odpelje do glavnih vrat...ker se pač mudi, logično. Le kdo ga ne bi razumel?!
Ampak dominantnosti bi lahko rekli tudi drugače - neizmerna želja po svobodi, prostranosti, osredotočenosti na čisto pasje zadeve, ki jih mi homo sapiensi (celo 2x sapiensi) ne razumemo čisto vedno.
No, nadaljevanje je pa odvisno predvsem od telesne pripravljenosti sprehajalca. Zaželjeni so maratonci, šprinterji...no, vsaj rekreativni tekači ;-) Obenem je potrebna tudi določena doza potrpežljivosti, vztrajnosti in spretnosti, da se to pasjo dušo spravi na nivo normalnega premikanja. Se pa v vsakem primeru mudi, saj je treba povohati vsak grm, drevo, šop trave, kakec...in označiti, seveda. In ko si sam pri sebi rečeš, ok, menda ja ne bomo komplicirali in omejevali tega tekača, naj se razlaufa...in ko poskušaš vsaj približno ujeti njegov ritem, se ta pasja mrcina nenadoma ustavi, tebe pa odnese daleč naprej, če imaš kolikor toliko dobre reflekse in mu želiš prihraniti kak hud trk.
Skratka, tudi delček mazohizma je v tem odnosu, he he. Dominantnosti ni več. Na trenutke se mi zdi, da me je celo vesel in da se zna na kakem travniku tudi umiriti in skupaj z mano zreti tja nekam v daljavo in razmišljati.
Ja, pravzaprav bi ga lahko opisala kot samostojnega, neodvisnega, ki se ne pretirano obremenjuje z ljudmi. Kar je zanj celo neke vrste plus v tej situaciji. Opažam pa to pri marsikaterem psu, kar je po svoje logično...kot prvo so večino časa zaprti, kot drugo pa se mimo njih sprehodi toliko različnih ljudi. Vsak dan novi obrazi, oni so pa še vedno tam.
Za konec tega opisa bi rekla samo še nekaj - kar bom verjetno še dostikrat ponovila tudi pri drugih - namreč, da si resnično želim, da bi čimprej našel nekoga, ki bi ga sprejel točno takega kot je, ker je enkraten kuža. Ali drugače povedano - želim si, da bi mogoče celo s pomočjo tega bloga ali pa kake druge strani, kjer so predstavljeni psi z obalnega zavetišča, nekdo zagledal sliko, se vanj "zaljubil", prišel na obisk z namenom, da ga spozna, in ga odpeljal lepšemu življenju naproti. Ker si res zasluži. Kot vsak, nenazadnje.
14 komentarjev:
Da ni morda dvonožni partner ljubosumen nad temi ljubkimi kosmatinci,ki so polni blogerske in siceršnje skrbi?
Vsekakor upam,da si kmalu najdejo svoje pravo zavetje!
He he he, mogoče bo enkrat kaka tema tudi na tisti prvi del komentarja...
Za drugi del in lepe želje pa - hvala.
Ker si ti prvi komentator in za povrh še naključen obiskovalec, se bi spodobila kaka nagrada. Pa si me malo prehitel in moram še razmisliti :-)
Dobrodošel.
Pa razmisli o štirinožnem partnerju, če ga mogoče še nimaš...
Nagrada vedno prav pride,še posebej če je res zaslužena.Štirinožca že posedujem,četudi se on s to definicijo strinja le takrat,ko začuti potrebo po hrani,takrat je mogoče celo komunicirati z njim.Drugače je pa sam svoj gospodar.
Ime mu je Mucek,sicer sivobeli,občasno potepuški in ravsarski mačkon.
Le kaj bi brez njega?
Aaaaa, mački...ja, oni so pa poglavje zase, ja.
Mimogrede, ko jih ravno omenjamo, naj povem, da je prostor v zavetišču, namenjen mucotom, trenutno prazen. Prav pred kratkim je namreč ena punca posvojila še zadnjega mucka, ki je tam sameval zadnji teden - belega gluhega mačkona. Bravo za to punco! :-)
Je pa kar nekaj ljudi na Obali, ki skrbijo (hranijo) mačke v njihovem "naravnem" okolju. In imajo zaradi tega tudi nemalo težav z ostalimi ljudmi, ki niso ravno navdušeni nad tem početjem.
Lorija čutim po sliki ( in potem kar sem prebral ) da želi izkuriti vso zgodovino krča iskanja.
To je naporno življenje:
- človek in življenje ter odvisnost
od človeka, zaupanje
- potem zavrženost pa se znajti sam
in se soočiti z nasprotjem prejšnega
- pa zopet človek ampak v drugačni
Kot da hoče s svojo hiperaktivnostjo pokuriti vsa ta valovanja in končno ujeti nek vibracije ( tudi če je naporno če je hitro ) ki bodo obstale da se ne bo treba znova navajati, se soočati z nečim česar ni bilo.
Jaz sem tudi nagnjena k takim "poglobljenim" razlagam, he he.
Ampak po drugi strani...Lori je predvsem Slednik. Slednik z veliko začetnico. Saj se reče slednik, ne?! No, to je njegovo bistvo. Vse ostalo, kar se dogaja naokoli, je zanj drugotnega pomena, se mi zdi.
Slednik...
He moč fokusa tudi takrat ko vse vre okoli hehehe...
He he...lahko njemu, ko je vse že prinesel na svet...mi pa moramo vadit osredotočenost, zbranost in se naučit mislit na - Nič.
Ne vem kaj se dogaja, ampak imam občutek, da se zaljubljam. Že zadnjič sva se na prav poseben način pogledala. Energija pasjega srca se je srečala z energijo človeškega srca.
Ampak zadnjič je bil na vrsti Žan, danes pa Data.
Moje prepričanje pravi, da se vse najboljše stvari v življenju rojevajo počasi. Hmmm ...
He he .... Lori pa dominanten ... pa še kaj :)
Niti slučajno ni dominanten, samo testira (pravzaprav samo preizkuša, če mu bo ratalo, če mu ne, mu je tudi prav) ali je tisti, ki ga drži za povodec bolj trmast-a in vztrajn-a od njega. To pa je tudi vsa Lorijeva "dominanca". Zelo prijeten kuža je, res. In tak, ki človeku zleze pod kožo počasi. Ljubezen med njim in bodočim gospodarjem raste počasi.
Lori se ne nastavlja, da bi se ga čohalo med sprehodom, kot se mi je zgodilo z Žakom in Dato, ampak ko se ti približa in ti dovoli, da ga počohaš, je iskren. Nekak duh samozavedanja o lastni vrednosti sem v njemu začutila.
Mislim, da tisti, ki ga bo vzel k sebi na dom, da bo imel ob sebi zvestega prijatelja. Seveda pa gospodarju ne bo škodilo, če bo trmasto vztrajen pri odločnem "ukazovanju" in tak, ki bo vedel kaj hoče od psa in kaj noče. Lori namreč zelo dobro ve in razume kaj pomeni en odločen NE!!! ali en odločen POČAKAJ!!! in podobno. Tiste malo manj odločne ukaze pa včasih tudi presliši :)
Poleg tega pri Loriju ni sivin. Ali je črno ali belo. Ali ga držiš na kratko (dobesedno, na kratkem povodcu) in te posluša ali ga držiš na daljšem povodcu in takrat postane on kralj "divjine".
Samo odločnega gospodarja rabi Lori. In če je v gospodarju vsaj malo ljubezni do rekreacijskega teka, mu tudi ne bo škodilo . Niti Loriju, niti gospodarju :)))))))
Morda se je rodil v astrološkem znamenju Bika :)))
Tisti "držati na kratko" gre meni zelo težko, ker ga čutim, kako uživa, ko teka naokoli, ovohava in počne vse tisto, o čemer ves dan hrepeni, ko je v boksu.
In res se ne nastavlja...kako tako izrazito človeško izkazovanje naklonjenosti se mu zdi nepotrebno, da ne rečem vsiljivo. Saj je smotan po svoje ;-), ampak mogoče mi je všeč prav zato, ker ni tako tipično pasje zvest in vdan (na prvi pogled, z vsakim).
PS Vila, v koga se ti pravzaprav zaljubljaš? V pesjane nasploh? ;-)
Lori je pa hecen. Odkar sem ga enkrat peljala na sprehod, kadarkoli grem mimo njegovega boksa, zganja vse mogoče, da bi ja prebudil mojo pozornost, odkar je le ta najbolj Triku namenjena. Tako vztrajen je, da mu je danes le uspelo. In ker sem ugotovila, da sem še kar pri mišicah, niti njegovo radovedno "hitrostno" tekanje od grma do grma ni motilo najino uživanje v osončeni naravi. Čisto fajn sva se imela :)
Danes sem imela eno hecno dogodivščino z Lorijem. Kot običajno se mu je zelo mudilo, prav "nervozno" je dirjal od grma do grma. In ker je bilo kar precej mokro, sem ga seveda poizkušala s povodcem malo upočasniti.
Očitno mu to ni bilo všeč, zagrabil je povodec (tisti najdebelejši, črno-moder) v gobček in ga začel žvečiti. Najprej sem mu poizkušala povodec odvzeti, ker pa se ni dal, pa sem si rekla: "Ok, pa ga žveči, če ti je to tako všeč". In Lori ga je veselo žvečil še naprej, sploh ga ni več spustil (niti ko je bil že v boksu ne :) ), grmički ga sploh niso zanimali več in je ves čas najinega nadaljnjega pohajanja, prežvečil ob meni in v galopu, čisto pridno in brez nepotrebnega dirjanja :)))
Morda mu je treba pasje čigumije nabavit in mu jih dat pred vsakim sprehodom, da bo sprehajalna avantura z Lorijem bolj umirjeno potekala :)
Hmmm ... kaj pa, če ga zobje bolijo, pa ga žvečenje umirja? ....
Objavite komentar