Ken. Če se ne motim, ni tako dolgo v zavetišču. Tudi star ni, kar bi mu mogoče kdo pomotoma prisodil zaradi šarmantne sive bradice.
Je samo še eden od premnogih psov, za katere lastniki nimajo ne časa ne volje ne potrpljenja. Kaj šele ljubezni.
Menda je tudi on čuval solato na njivi. Potem pa ni bil več "dober" niti za to.
Bom še preverila, ker enostavno ni nikoli toliko časa, da bi lahko klepetali o njih in si pripovedovali njihove življenske zgodbe.
Meni je izredno simpatičen, deluje zelo veselo, razposajeno, energično in dobrodušno. En tak velik veseljakec, ki nič ne komplicira in še manj jamra.
Prejšnji teden se je žal poškodoval, tako da trenutno ima eno šivano rano na tački in tisti neroden plastičen ovratnik, da se ne liže. Fotografije so pa nastale že pred tem dogodkom.
Moram povedati, da sem to rano tudi videla, ko je bila še odprta. Zelo grda reč. In nihče ne ve, kako se je to zgodilo. Zato bi na tem mestu apelirala na vse sprehajalce, da ko (če) se zgodi kako ravsanje med psi, ko so na odprtem, da to tudi kasneje povedo "zaposlenim", ker bodo s tem naredili dvojno uslugo - tako psom kot tistim, ki zanje skrbijo, saj bodo oboroženi s kako informacijo več.
No, Ken vse te težave stoično prenaša in ostaja "smeško" še dalje. Kolegica je zadnjič povedala, da ga je tudi veterinar pohvalil in dodal, da se mu spet potrjuje mnenje, da so zavetiščarji čisto drugačni od ostalih psov. Bolj pogumni, bolj pridni, bolj mirni, ne tečnarijo. Razvajenost in pomehkuženost - le kaj je to?! :-)
Človek se prav sprosti, ko pelje njega na sprehod. Nekaj pozitivnega izžareva.
Torej, kdo ga vzame? ;-)
A ne bi enkrat za spremembo preskočili tisto faza uvajanja in navajanja še ene pasje duše na zavetiščno okolje?!
10 komentarjev:
Heheh po opisu sodeč bi človek rekel, da je kuža vadil mantro:
Svet je lep. Kaj se bom sekiral.
He he he...
Ja, on je eden tistih psov, ki bi jih kar prijela in postavila na kak vrt. Sem prepričana, da ga ne bi pripeljali več nazaj v zavetišče.
Kaj počne šarmantni modrec te dni?
Joj, ne vem :-((( Sem tudi jaz obsojena na neke vrste boks te dni.
Zdaj bi moralo biti z njegovo tačko že vse v redu. Se mu je pa zgodilo, da so mu oči čisto zatekle zaradi vsega, kar je "pobral" naokoli s tistim gromozanskim ovratnikom.
Mislim, da je Sheila prava oseba za to vprašanje :-)
Kenči :)))
Danes sem se namenila spet Trika pohajat.
(Saraja mimogrede. Daj slikco od Trika gor, da še o mojemu najnovejšemu ljubimcu nekaj povem. Ki me mimogrede "vara" s svojo najnovejše pridobljeno pasjo ljubico, tudi zelo simpatično in mlado samičko. Tako zelo se je zaljubil, da se mu niti pohajat ni danes dalo. Že pri vzponu iz zavetišča proti cesti, je s svojo telesno govorico izražal željo, da bi kar nazaj šel, k svoji najnovejši sostanovalki. No vseeno sem ga za pol urce sprehodila, da je ravno svojo potrebo naredil. Glede na to, da je izredno ubogljiv kuža, je vseeno šel za menoj, čeprav ga je srček nazaj k svoji ljubici vlekel. Je pa Trik po zunanjosti zelo podoben Lori, le za malekost večji je in malo bolj mesnat je).
No, in ker je zaradi Trikove sveže zaljubljenosti padlo v vodo moje načrtovano pohajanje s tem lepotcem, da ne bi padlo v vodo tudi moje pohajanje v naravi in na sončku, sem se odločila, da se bom sprehodila v družbi nekega drugega kužija. Toda koga?
Hmmm ...
Pa sem si rekla: "Gozdna vila, sprehodi se od kletke do kletke in tistega, ki te bo najbolj prijazno pogledal in ki se bo najbolj potrudil za tvojo naklonjenost, tisti bo deležen tvoje dvourne pozornosti". In res sem tako naredila. Tem pogojem se je najbolj približal Ken. In tako sem naslednji dve uri bila samo njegova. In on samo moj :)
In ugotovila, da je izmed vseh kužijev, ki sem jih do sedaj spoznala, eden izmed tistih kužijev, ki ve kaj pomeni beseda pohajanje. In da pohajanje niti slučajno ni dirkanje, ali tek ali vlečenje povodca. In tudi to ve, čemu je povodec namenjen. In izmed vseh psov, ki sem jih do danes imela čast spoznati, mi je dal občutek, da je eden izmed tistih kužijev, ki jih vzljubiš že ob prvem sprehodu. Čisto se ti prilagodi. In zadovoljen je, ko ga pobožaš in mu rečeš, da je priden pa lep pa ...
In kako te lepo pogleda s tistimi svojimi globokimi črnimi očkami. Umirjenost in ljubezen sijeta iz njih :)
Ja, Kenči (he he, tudi jaz ga tako kličem) je super kuža. Pripravljen na odhod "domov". Zelo skromen in hvaležen za vsako ljubeznivost ter vsak sprehod. In res zna pohajkovati in ubrati pravi tempo. Kot da je malo pogruntal človeka...
Ja, Trik je že v škatlici...samo s tehniko je tako tako zadnje čase ;-)
Kaj, ima novo punco? Ravno danes sem razmišljala, katero bi mu predstavila...in mi je Meda prišla v misli. Katera je pa dejansko z njim? On rabi eno nežno, ne hiper energično :-)
Trika sem vzljubila že na prvem sprehodu...ehh, pravzaprav v prvih petih minutah, če sem iskrena ;-)
Ja saj je nežna, prav plašna je. Ne vem pa kako se imenuje. Ju bom probala naslednjič skupaj pohajat, pa da vidimo. Upam, da bosta roki dovolj močni :)
Ecco in tudi Ken si je danes vzel svoje pol urce zase. Dovolj je, da me pogleda in odda prave frekvence in že vem kaj moram naredit. Niti na zadnje tace mu ni treba se postavit. Višjerazviti pes očitno tale Kenči :)
Saraja, kje je Ken? Že 2-krat sem bila v zavetišču, pa ga nisem vidla.
Objavite komentar