He he Data. Ljubki mali kuža Data. Mali ker niti slučajno ne ve, da je največji pes v celem zavetišču :) Odkar sem moje velikane nagovorila, da ga peljemo na sprehod, kadarkoli grem mimo njegove kletke, se mi nastavi. Najprej smrček, pa desno stran lica, pa levo, pa gobček, pa ušesa, pa spet smrček, pa spet eno, pa drugo stran lica, pa spet ušesa, in ponovno vse od začetka, po podobnem vrstnem redu. Danes so njegova ljubkost in prijaznost in ... da ne naštevam vse njegove lepe lastnosti, nagovorile mojega soseda, ki sem ga čisto slučajno danes tam srečala, ki kljub temu, da redno nosi hrano v zavetišče, sploh ni vedel, da obstajajo psi tudi na drugi "nevidni" strani. Pa sem ga vprašala, če tudi kdaj pohaja kakega psa. Pa je rekle da ne, da ker se boji takih velikih psov. Pa sem mu rekla, da sem jaz ravnokar enega oddala s sprehoda in da zdaj grem vse še malo pokokat, da če gre z mano. In sem seveda takoj zavila na "nevidno" stran tega našega pasjega hotela. In sem se seveda obvezno morala zaustaviti tudi pri Dati, drugemu psu v nizu psov iz "nevidne" vrste. Pa ni nehal ta Data, samo čohat se je hotel. Pa sem ga. In sosed me je, pri tem, meni ljubem opravilu, opazoval. Ni minilo dolgo, da se je tudi on okorajžil in je "upal" pomolit en prst proti Dati in ga je malo pogrebel po vrhu glave. Data pa tiho :) Potem pa sem začela. Da je Data najlepši kuža v zavetišču, pa najbolj prijazen, pa da je kljub velikosti najbolj priden na sprehodu (no saj je res priden), pa pa pa..... In sosed je poklical deklico, ki pomaga v zavetišču in jo vprašal, če lahko Dato za pol urce pelje na sprehod. In ga je. Jaz pa za njim in s hihitajočim (potiho, da me ni videl in slišal) šla za njim in ju opazovala. Nato sem soseda pozdravila in ju pustila, da se znajdeta sama. Prepričana sem, da sta se. Ecco in še en neupravičen strahec je bil premagan, Data pa si je sprehod prislužil :)))
1 komentar:
He he Data. Ljubki mali kuža Data. Mali ker niti slučajno ne ve, da je največji pes v celem zavetišču :)
Odkar sem moje velikane nagovorila, da ga peljemo na sprehod, kadarkoli grem mimo njegove kletke, se mi nastavi. Najprej smrček, pa desno stran lica, pa levo, pa gobček, pa ušesa, pa spet smrček, pa spet eno, pa drugo stran lica, pa spet ušesa, in ponovno vse od začetka, po podobnem vrstnem redu.
Danes so njegova ljubkost in prijaznost in ... da ne naštevam vse njegove lepe lastnosti, nagovorile mojega soseda, ki sem ga čisto slučajno danes tam srečala, ki kljub temu, da redno nosi hrano v zavetišče, sploh ni vedel, da obstajajo psi tudi na drugi "nevidni" strani.
Pa sem ga vprašala, če tudi kdaj pohaja kakega psa. Pa je rekle da ne, da ker se boji takih velikih psov. Pa sem mu rekla, da sem jaz ravnokar enega oddala s sprehoda in da zdaj grem vse še malo pokokat, da če gre z mano. In sem seveda takoj zavila na "nevidno" stran tega našega pasjega hotela.
In sem se seveda obvezno morala zaustaviti tudi pri Dati, drugemu psu v nizu psov iz "nevidne" vrste. Pa ni nehal ta Data, samo čohat se je hotel. Pa sem ga. In sosed me je, pri tem, meni ljubem opravilu, opazoval.
Ni minilo dolgo, da se je tudi on okorajžil in je "upal" pomolit en prst proti Dati in ga je malo pogrebel po vrhu glave. Data pa tiho :)
Potem pa sem začela. Da je Data najlepši kuža v zavetišču, pa najbolj prijazen, pa da je kljub velikosti najbolj priden na sprehodu (no saj je res priden), pa pa pa.....
In sosed je poklical deklico, ki pomaga v zavetišču in jo vprašal, če lahko Dato za pol urce pelje na sprehod.
In ga je.
Jaz pa za njim in s hihitajočim (potiho, da me ni videl in slišal) šla za njim in ju opazovala.
Nato sem soseda pozdravila in ju pustila, da se znajdeta sama.
Prepričana sem, da sta se.
Ecco in še en neupravičen strahec je bil premagan, Data pa si je sprehod prislužil :)))
Objavite komentar